Besedilo je plod avtorjeve/avtoričine domišljije. Vsaka podobnost z resničnimi dogodki in osebami je zgolj naključna in nenamerna.
ROJSTVO LEGENDE
Mitologija je sveti prestol vsake kulture.
(Friedrich Nietzsche)
Ne bom začela z »alfa – samci,« niti z Romeom in Julijo kot prispodobo prepovedane ljubezni in najvišjega dometa erotike, ki je navdihovala tako Williama Shakespeara, Georgea Orwella, kot tudi našega Franceta Prešerna. To bi bil prepoceni strel na prvo žogo. Pisala ne bom niti o tehničnih podatkih in podrobnostih, saj je že iz papirja razvidno, da zmogljivosti nekajkrat presegajo potrebe po motorni konjenici tudi za najbolj vratolomne ekscese onkraj zakonsko dovoljenega, da seveda niti ne omenjam vožnje v okvirjih zakonskih določil. Zato presežek ne more predstavljati nič drugega kot objestno napihovanje.
Tistega večera sem se pripravljala za uro filozofije. Tuhtala in tuhtala sem, kako naj dijakom, povečini še vedno nepokvarjenim dušam, predočim brez vulgarnega poenostavljanja pojem volje do moči. Mojo pozornost je pritegnila reklama za Alfa Romeo Giulio, ki se bila predvajala po televiziji. Moj bivši je vozil Alfa Romeo 156. Iz spomina se mi prikličejo nepozabni spomini na najina romantična potovanja. Medtem, ko sva z alfo 156 prekrižarila vso Evropo, dojamem, da omenjeni tip avtomobila predstavlja mejnik v razvoju osebne avtomobilnosti in legendo med športnimi limuzinami. V mislih se mi utrne vprašanje: »ali se lahko legenda nadaljuje?« V misli se mi je ponovno priklical Friedrich Nietzsche. Po tem slovitem nemškem filozofu v Darwinovem svetu ne preživijo najboljši, najlepši ali najbolj zmogljivi, temveč najnižji, najtrši in karseda povprečni tipi. In avtomobilska industrija je nedvoumno podvržena zakonitostim trga oziroma ekonomskemu darvinizmu. Legende sicer lahko nastanejo kot pojav sui generis, ne morejo pa preživeti in obstati. Zato odgovor na zastavljeno vprašanje ne more biti enoznačen.
Ne da bi si znala odgovoriti na zastavljeno vprašanje, sem legla k nočnemu počitku in tisto noč sem sanjala. Sanjala sem kačo v kljunu planinskega orla, ki v krogih jadra nad gorskimi vršaci, tako nekako kot je opisano večno vračanje enakega na vrhuncu Nietzschejevega dela Tako je govoril Zaratustra. Kača kot prispodoba spoznanja, erotike, klenosti in kreposti. Pred menoj se je pojavila najnovejša Alfa Romeo Giulia. Brez obotavljanja sem sedla vanjo, čeprav sem si tisti trenutek stokrat bolj želela, da bi se pred menoj pojavil kraljevič na belem konju. Na prevleki sedežev in na sredini volanskega obroča je upodobljen emblem avtomobilske znamke, kjer sem ponovno zagledala kačo, mojo najljubšo žival. Le da se tukaj, na desni strani logotipa, iz kačjih ust rojeva človek. Udobno sem se namestila za armaturno ploščo in se pripela z varnostnim pasom. Zahlepim po moči. Pritisnem na plin. Če je bila moja dobra stara linea prava raketa, predstavlja pospešek z Giulio izstrelitev s topovsko kroglo. Temno rdeča barva, skorajda taka kot črnikasta vrtnica je bila barva Giulie, ki sem jo vozila. Eros – Tanatos, okus in vonj po uporništvu. In v uporništvu je najvišja stopnja erotične ljubezni – Tristan in Izolda. A upor se zatira. Zato legende ne obstanejo.
Prebudim se v vsakdanje jutro. Počim mojega Fiata na dizel, ki rezko zarohni. Odpeljem otroka v šolo in se podam na tržnico spominov, kjer legende umirajo. Samouničenje je neizbežno. Prav vsaka od nas je vsaj enkrat Julija.
Lepo vas pozdravljam,
Nataša
Popravljeno: Ne piši naslovov tem z velikimi črkami.