Danes sem tudi sam skočil do MB-ja na testno vožnjo. Za razliko od zadnjič, ko sem bil v salonu v AT Ljubljana, kjer me niti pozdravil ni človek ko sem vstopil not, kaj šele vprašal karkoli drugega, je tokrat odnos bil dober.
Zmenili smo se, da najprej v roke dobim 150 konjskega dizla z ročnim menjalnikom za pol ure, ki sem ga lahko vozil sam (torej brez spremstva prodajalca) - celotna vožnja je potekala v D načinu. Žal mi v teh pol ure ni uspelo najti lepe ovinkaste lokalne ceste, da bi dodobra preizkusil vozno dinamiko, a v tistih nekaj hitro odpeljanih ovinkih oz. pospeševanjih iz ovinkov lahko rečem, da ko pride do točke, ko avto začne zgubljat oprijem, začne bežno drset ven (bolj v zadki kot nosu seveda), a elektronika avto hitro postavi nazaj na svoje mesto. Avto je drugače ravno prav udoben in športen za moj okus oz. kot se za tako športno naravano limuzino spodobi - torej ne nagiba se preveč ob sočasnem lepem požiranju grbin (z aktivnim vzmetenjem je verjetno to še za stopnjo boljše). Volan je presenetljivo mehak, njegova direktnost pa nekaj najboljšega kar se je nekdo odločil dat v avto.
Pozicija za volanom kot velikost volana oboje z oceno 10/10. Sedeži imajo precej dober bočni oprijem glede na to kako zgledajo. S sklopko sem se sicer malo težko spoprijateljil, medtem ko je menjalnik dokaj natančen (lahko bi bil bolj) in prijetno trd. Drugače pa nimam kaj več drugega za rečt kot so rekli testi. Več kot očitno je da je interier za rang više od kakšnega Talismana in Passata, ne daje pa tolko luksuznega občutka kot MB C klasa, ki je v tem pogledu pred tekmeci. V teh pol ure kakšnih dodatnih pripomb nisem imel, dizel pa pač kot dizel, navor butne, menjaš gor in to je to. Za uporabnika ki bi avto koristil kot jih ljudje načeloma koristijo, torej normalno vožnjo v službo in na počitnice je povsem soliden, pričakoval sem pa da bo teh 150 konjev šlo slabše.
Nato sem se vrnil v salon da probamo še Quadrifoglio - majo belo z ročnim menjalnikom. Takoj začutiš da je trši in kompaknejši kot običajna verzija, sploh karbonski sedeži, ki so fenomenalno oblikovani (sam bi sicer zbral klasične), a je avto nepričakovano udoben čez grbine, in to na 19 col gumah in brez da bi amortizerje nastavil na
soft. Prodajalec je avto sicer vozil prvič,, in je bil recimo temu "prijetno prestrašen" med vožnjo (in sam sem vedel o avtu precej več).
Nazaj k avtu - le ta ne da občutka 510 konjev (ko sem pred leti vozil Ferrarija F430 s 490 konji, se mi je zdel hitrejši), ko pa pogledaš na števec je pa jasno kolko konjev skriva v sebi.
Zvok motorja od spredaj praktično ne obstaja (sploh če si vajen atmosferskega bussota V6), tako da glavnina zvoka v kabini prihaja od zadaj, kar da do neke mere občutek, kot da je motor za tabo. Če se na mestu požene motor v obrate se lepo začuti kako navor premakne cel avto. Med vožnjo se zdi da šele Q pokaže resničen potencial Giorgio šasije.
Zaključim lahko predvsem s tem, da je Q avto, ki ti omogoča povsem sprejemljivo vožnjo po vsakodnevnih opravkih in potovanjih, a ko si zaželiš ga lahko po dirkališču ženeš skorajda kot superšportnika - da so v en avto oboje združili tako dobro, da ne dobiš občutka da so sprejemali kompromise, je sigurno velik dosežek, mogoče celo glavni dosežek tega avta.
Potem smo se vrnili v salon, kjer sem izpolnil list - kateri avto sem vozil, kaj vzim trenutno, kdaj imam namen zamenjat, in podobno... Sledila je neke vrste popwerpoint predstavitev avta na računalniku, kjer sem spet vedel precej več o Giulii kot prodajalec, izmenjali smo še par besed, in to je to. Prodajelec je imel kot sem že napisal odnos kot se spodobi, vsekakor pa bi o o avtu moral vedeti več.
Če na hitro primerjam s 166ko - le ta ima predvsem večje in udobnejše sedeže, precej manj utesnjen občutek v kabini, s podobno, e ne celo manj prostora za noge zadaj. Busso V6 ostaja kralj zvoka, o tem sploh ni debate, a je zvok Q iz samega izpuha mogoče bolj izrazit, vendar tu ima večjo vlogo tip izpuha.
Upam, da je komu uspelo prilezti do konca