Danes zjutraj sem zaključil največji del zunanje obnove. Skoraj osem let vožnje in ne ravno najboljše skrbi za barvo prejšnjih lastnikov se je moji ubožici kar fajn poznalo. Lak je bil precej zdelan, sij skoraj neobstoječ, na svetlobi je bilo mogoče videti brezštevilne majhne praskice, takoimenovano pajčevino.
Slika sveže opranega avta pred posegom. S parih metrov je vse videti ok.
Ampak pod pravim kotom in pri pravi osvetlitvi ni težko opaziti ubogega stanja laka. Take in še globlje praske so pokrivale celotno vozilo.
Take stvari me zelo motijo, imam rad če je avto videti perfekten. Zato sem zadnjih par mesecev precej časa posvetil izobraževanju na to temo. Ne bi verjeli, kako poln je internet najrazličnejših informacij na temo vzdrževanja avtomobila in odstranjevanja prask. V tujini je to popularen in zelo razširjen hobi, pri nas pa večina ne loči niti med poliranjem in voskanjem
.
Pred kakšnim mesecem sem zbral vse potrebno: polirni stroj iz Norveške, nastavke zanj iz Amerike in različne paste ter pripomočke iz Anglije
. Da na hitro razložim celoten postopek... Poliranje avta pomeni odstranjevanje površinskih defektov na laku ali barvi. Za to je potrebna določena stopnja abrazije - v bistvu je postopek zelo podoben brušenju, le da so abrazivni delci precej bolj fini kot pri najbolj finem brusnem papirju. Cilj poliranja je odstraniti tistih nekaj mikronov poškodovanega, spraskanega laka. Za to je ponavadi potrebnih več korakov. V prvem se z najbolj grobo pasto ali s tujko compoundom odstranijo najgloblje praske, ampak ker taka pasta sama pusti nekaj mikroprask, ji je potrebno slediti s postopoma vedno bolj fino, dokler ne dobiš površine, gladke kot ogledalo. Iz tega je mogoče sklepati dvoje: 1.) praske ki so dovolj globoke, da predrejo lak ali celo barvo ne odstrani nič, razen ponovnega štrihanja in 2.) brez nič ni nič, oziroma razna čudežna polirna sredstva ala krpice ne delujejo. Te zadeve zapolnijo praske tako da se svetloba več ne odbija od njih, ampak se polnilo po parih pranjih spere in pajčevina je spet dobro vidna. Po poliranju je čas za zaščito barve. Tukaj ponavadi pride na vrsto loščilo ali s tujko glaze - to je pasta, ki ne vsebuje abrazivnih delcev, temveč hranljiva olja in nekaj polnil in je namenjena perfekcioniranju leska. Nato je potrebno slediti s sealantom oziroma polimerskim zaščitnim sredstvom, ki je namenjeno dolgotrajni zaščiti laka in odbijanju umazanije. Šele na koncu se poseže po vosku, ki služi samo in le zadnjem izboljševanju sija in leska, ter minimalno zaščiti.
No, to so le grobe osnove, za vsem skupaj je še precej večja znanost, ampak da ne bom dolgovezil. Po pranju sem zamaskiral avto. Zakaj, vedo vsi, ki so že kdaj poskusili odstraniti posušeni poliš ali vosek s plastičnih površin - nastane zelo trdovratna bela usedlina, ki kazi videz in jo je zelo težko odstranit. Zato sem vse tovrstne površine poskušal prekriti z maskirnim trakom, kot se je pozneje izkazalo ne dovolj temeljito.
Nato sem opravil še zadnji korak pred dejanskim začetkom poliranja - odstranjevanje trdovratne zapečene umazanije. Tukaj je govora o raznih polucijskih delcih, ki se skoraj zapečejo v lak, zaradi česar ta postane grob in nereflektiven. Zadeva je skoraj nevidna, ampak ko s prsti podrsaš po površini barve, bi ta morala biti svilnato gladka, vendar je najpogosteje podobna finem brusnem papirju. To je posledica fine umazanije. V ta namen obstaja posebni čistilni plastelin, ki vsebuje fine abrazivne delce. Uporaba je preprosta, ploščico držiš z dlanjo in jo previdno drsiš po dobro namočeni površini. Sprva gre težko, ko plastelin opravlja svoje delo pa vedno lažje. Končni rezultat je gladek in čist lak, plastelin pa postane ogabno umazan
.
Po vseh pripravah, ki so mi vzele nekako tri ure (temeljito dvakratno pranje avta, čiščenje s plastelinom, ponovno pranje, maskiranje, sušenje) sem se lotil poliranja z najbolj grobo pasto. V mojem primeru je šlo za Menzerna Power Gloss. Delati je treba v senci in na hladni površini, na precej majhnih kosih naenkrat (recimo polovica vrat ali četrtina haube/strehe). Pasta se nanese na gobice stroja, potem se razmaže pri najnižji hitrosti, nato pa polira pri najvišji, dokler pasta ne postane skoraj prozorna. Usedlina se obriše s polirno krpico, najraje kako iz mikrovlaken.
Sliši se preprosto in v bistvu tudi je. Ko se navadiš stroja in same paste gre delo brez problemov, vendar je še vedno zelo zelo počasno. Poliranje posamezne sekcije traja tudi do 10-15 minut, posamezne panele je treba dvakrat in tako naprej. Jaz sem za celi avto porabil polovico sobote in celo nedeljo, in to samo za prvo, najbolj grobo stopnjo! Potem je bilo treba nehat...
Rezultat? Prask je bilo neprimerno manj, barva je bila gladka in reflektivna, ampak čakalo me je še ogromno dela.
Nadaljeval sem prihodnji vikend, torej minulo soboto in nedeljo. Najprej seveda obvezno pranje, da se odstrani za teden prahu (mimogrede, čiščenje spoliranega avta je neprimerno lažje od ribanja zanemarjene kripe), potem spet maskiranje, nakar je celoten avtomobil dobil tretman Menzerna Intensive Polisha. To je Menzernina druga najagresivnejša pasta, ki je odstranila še zadnje praske, vidne na prejšnjih slikah. Nato sem nadaljeval s Final Polishom 2, katerega namen je zgladiti lak in ustvariti perfekten sijaj. No, omenjeni posegi so mi spet vzeli celotno soboto in nedeljo. Zadnji korak sem opravil šele danes zjutraj, in sicer sem nanesel sloj Poorboys EX-P zaščitnega sredstva in nato še Poorboys Nattys Blue voska z visoko vsebnostjo naravnega carnauba voska. Vse skupaj mi je vzelo dobre tri ure, ampak samo ker mi je pomagala boljša polovica, drugače komot še kakšno urco več.
In rezultati? Na mojo veliko žalost je danes bilo precej slabo vreme, tako da se enostavno ne vidi tako dobro, da je barva skoraj perfektna. No, perfektna v danih omejitvah - globoke praske in odrgnine ki so prebile lak so ostale. Te bo enkrat spomladi moral popraviti ličar. Ampak tiste grozne pajčevine ni več, avto je pod določenimi koti kot ogledalo in barva je opazno temnejša in bogatejša. Da niti ne omenjam metalik delcev, ki eksplodirajo kakor hitro jih zajame žarek sonca. Če zaključim - bolijo me roke, boli me hrbet, porabil sem več kot štiri dni težaškega dela... Sem zadovoljen? 100%, ker je moja alfica končno takšna, kot si zasluži biti! Oziroma je na dobri poti, sedaj je treba očistit in obnovit plastične površine, ki sem jih zapackal
, enkrat v bližnji prihodnosti pa se še temeljito lotim notranjosti.
Tako, upam vam je sedaj malce bolj jasno kako poteka poliranje in zakaj pri profi podjetjih to toliko stane. Jaz sem zadevo delal ročno samo zato, ker me veseli, realistično gledano pa sem za material zapravil skoraj 50 jurjev in porabil ogromno časa... Določene stvari bi se gotovo dalo narediti boljše, bolj učinkovito in hitreje, ampak vseeno. Za pravilno opravljen celoten postopek je potrebna oprema, znanje in predvsem ogromno časa, tako da ne morem ravno reči da je to špas za vsakogar.