Kako sem spoznala novega tipa

Fiat, Lancia, Ferrari, Maserati,...
Odgovori
marko vitas
Alfa Member
Alfa Member
Prispevkov: 194
Pridružen: Ne Okt 30, 2016 11:56 pm

Besedilo je plod avtorjeve/avtoričine domišljije. Vsaka podobnost z resničnimi dogodki in osebami je zgolj naključna in nenamerna.

KAKO SEM SPOZNALA NOVEGA TIPA

Ja, ja, leta, so počasen, a okruten sovražnik. Vsaka ženska ve, da ni hujšega pogleda od opazovanja lastnega staranja. Tako je tudi moja linea, katere ponosna lastnica sem bila, pridno nabirala kilometre in leta. Vsaka ženska začuti, kot rastlinje letni čas, kdaj je čas za spremembo. Znanec mi je namignil, da bo kmalu naprodaj novi Fiatov karavan, tipo Station Wagon. Karavani so hvaležne živali. Kadarkoli se s hčerama kamorkoli odpravim, je prostorsko udobje vedno dobrodošlo. Pošljem elektronsko sporočilo prodajalcu avtomobilov. Na njegov klic mi ni bilo potrebno dolgo čakati. Ponudil mi je testnega tipa za ves konec tedna. Pristanem na faustovsko ponudbo, kajpada.

V petek popoldne se oglasim pri prodajalcu, ki mi je predstavil višnjevo rdečega lepotca. Prve asociacije so mi iz spomina priklicale nekakšno retro različico Ferrarija ali pa vsaj Forda mustanga. Začutim ljubezen na prvi pogled. Odločim se, da bom segla v nogavico, še preden sedem v avtomobil. Skušnjavec se me poloti in zavzame mojo dušo. Ne da bi se zavedala, sem že bila tako kuhana, kot pečena, da si ne bi mogla zastaviti hamletovskega vprašanja: »Biti ali ne biti. To je sedaj vprašanje. Ali, nekaj gnilega je deželi danski.« A ne bi bila ženska, če se ne bi prej pustila zapeljati. Prodajalec mi je prijazno z daljincem odprl prtljažnik, ki se sam dvigne.
»Tole pa je prav lepo, da se prtljažnik dvigne sam. Drugače se ne bi dosti pogovarjala z vami. Veste, prav nič ni okusno spustiti na mokra in umazana tla cel šop nakupovalnih vrečk, da bi lahko odprl pokrov prtljažnika.«
Prodajalec mi je razumevajoče prikimal in me hkrati opozoril, da si je že kar nekaj njihovih strank zaklenilo ključe v prtljažnik. Kljub temu, da je testni avto sedan ima prostoren, več kot petsto litrski, prtljažnik, kar je več kot hvalevredno. Tudi linea je imela razsežen prtljažnik, v katerega so šli vsi dvojni vozički mojih dvojčic. In kadar smo se odpravili na počitnice, nisem nikdar potrebovala kakšne odvratne rakve na strehi moje linee. Vse sem lahko spravila v lineo.

Očarana, kot Urška nad Povodnim možem, sem se z mlahavimi nogami skorajda sesedla za volan testnega tipa. Udobno sem se namestila v globoke nekoliko školjkaste sedeže. Ozrem se po stikalih. »Vse je videti pregledno. S tem avtom bom zagotovo prijateljica,« sem si dejala. Takoj sem opazila, da ni avtomatske klimatske naprave. »Nič ne de, nič hudega,« sem si rekla, »pri linei sem imela avtomatsko klimo, a sem jo vedno imela nastavljeno na ročno, kajti moje krhko zdravje nikakor ni preneslo nekontroliranega besnenja ventilatorjev klimatske naprave.« Prodajalec me je opozoril, da ima avto dizelski motor, in da bo vožnja z njim nekoliko drugačna v primerjavi z bencinskim. »Khm, to pa je problem. 95 konjičev v primerjavi z lineinimi 120 konjskimi silami. Pa to je tako, kot bi šla s konja na osla. Poleg tega sem slišala govoriti moške, da se prava zabava v vožnji začne šele s stotimi konjskimi silami. Pa še dizel za povrh. Hmm, bomo videli.«

Prvi kilometri so minili v lagodni vožnji. Avto je dobro izoliran, tako da v potniški kabini skorajda ni slišati rezkega brnenja dizelskega motorja. Pobrala sem otroka, da ju odpeljem na Primorsko, na obisk k noni in nonotu. Vrhniški klanec. Prva resna preizkušnja. Tipovih petindevetdeset konjičev je po moško odločno pospeševalo v klanec. Udobnih dvesto Nm navora je pridno opravljalo svoje delo. Skorajda nič slabše kot linein t-jet, ki ga ni mogoče prehvaliti pri vožnji navkreber in pri vključevanju na avtocesto, kjer nudi pravo razkošje moči. Včasih sem vozila Bravo, ki pa se ji je, pri vožnji po vrhniškem klancu, poznala konjeniška podhranjenost. Če sem zaostala za kakšnim vlačilcem, ji je zmanjkalo sape in si ni opomogla do Logatca, kjer je šele ponovno zadihala s polnimi motornimi pljuči.

Ko sem na bencinski črpalki dotočila gorivo, sem si vzela še kavo na kavomatu. Vključila sem Bluetooth na mobilnem telefonu in počakala. Bila sem zadržana. Menila sem, da itak ne bo delovalo. Na zaslonu avtoradia se je vendarle nekaj prikazovalo. Očitno je bilo, da elektronika nekaj melje, da se nekaj dogaja. Ker nisem nikakršen tehnični »geek« ali nadebudni navdušenec nad najnovejšimi »gadgeti,« večinoma prepuščam tovrstna opravila mojim moškim prijateljem. Kmalu se je na zaslonu prikazal spustni seznam mojih telefonskih številk. »Bingo! Deluje,« mi je odleglo.

Z avtom sva se v treh dneh dodobra spoprijateljila in ni mi bilo niti enkrat pogledati v navodila, kar nedvoumno priča o domišljenosti izdelka. Ugotovila sem tudi, da je vožnja z dizlom pravzaprav bolj dinamična, kot vožnja z bencinskim motorjem. Navor je na voljo že pri nižjih vrtljajih, tako da motorja ni potrebno priganjati, kar daje vožnji lenobno lagodnost. Nedvoumno je Fiatu iz majhnega dizla uspelo izvleči kar spodobno zmogljivost. Lineo sem morala voziti počasneje, če sem hotela obdržati porabo goriva pod sprejemljivimi sedmimi litri na sto prevoženih kilometrov. Na težko nogo in mestno vožnjo ali na priganjanje na avtocesti je linea nadvse boleče protestirala z visoko porabo. Na tipu pa mi je računalnik kazal neverjetnih 4,3 litra na sto kilometrov. Morda bi v smislu povedanega prišla prav še šesta prestava. V ovinkih je tipo robustno stabilen. Počutim se varno. Ne vem, ali je posredi večja medosna razdalja, širše gume ali lita platišča.

Ob poglavitnem vprašanju na koncu, koliko bom dobila za mojo staro linejo, sem se že videla na Cesti dveh cesarjev, kako poslušam nereganje kibicev glede Fiata in tudi kakšen žvižg bi se lahko utrnil, a mi je prodajalec k sreči ponudil spodobno ceno za odkup moje dobre stare linee.

Da povzamem; vsekakor gre Fiatovim razvojnikom izreči vse pohvale. Očitno jim je v izdelek uspelo ujeti italijanskega avtomobilističnega duha in filozofijo, ki je značilna bolj ali manj predvsem za premijske znamke in jo narediti cenovno dostopno tudi nam malim ljudem.

Imejte se lepo,
Nataša

P.S.: Avtoradio je brez CD prevajalnika, kar me je na začetku motilo. Zdaj sem si že priskrbela nekaj glasbe na ključu, in ker mi, kot ženski in gospodinji, red veliko pomeni, sem zdaj precej bolj zadovoljna, ker se po avtu ne valjajo več številni razmetani CD diski.
Altmann

Ne vem, ne vem @marko vitas, tole mi postaja sumljivo :mrgreen:
marko vitas
Alfa Member
Alfa Member
Prispevkov: 194
Pridružen: Ne Okt 30, 2016 11:56 pm

Altmann napisal/-a:Ne vem, ne vem @marko vitas, tole mi postaja sumljivo :mrgreen:
Ma tukaj ni ničesar nenavadnega.
Lp ...
Odgovori
  • Informacija