Dobra debata
Nisv se čisto razumela - ne govorim o enkratnih prvakih, temveč o osebah, katere dosežke je izjemno težko doseči oz. preseči. Tudi tu so Šumijevi dosežki lahko stvar interpretacije.
Lahko rečemo, da je žel kar je sejal, oz. je užival v sadovih truda ekipe in, moramo priznati, v veliki meri tudi sebe. Lahko pa nekdo drug spet reče, da je lahko s polno ritjo srat. Pač odvisno ali ti je Šumi simpatičen ali ne.
V bistvu nisem z ničemer opravičeval Šumija, saj nisem nikjer napisal, da si je lahko to privoščil, ker si je že nekdo pred njim. V bistvu sem ti hotel samo povedati, da je v vrhunskem športu egocentričnost zelo prisotna in za dosego visokih ciljev je marsikdo pripravljen storiti marsikaj. Kot tudi v vsakdanjem življenju, taki navadno bolje skozi pridejo. Pa ne mi spet metat primerjave z ubijanjem, ker to sploh ni na mestu.
Na eni strani imaš take kot so sta recimo Senna in Šumi (se bom samo teh dveh dotaknil), na drugi strani pa imaš jokice, ki za vsak dotik jokajo, da to pa ni fer. Vsako je svoja skrajnost. Nekje vmes se pa najde večina voznikov.
Osebno sta mi Prost in Hakkinen dva primera fer dirkačev, ki sta tudi nekaj dosegla (če malo pozabim na jokanje Hakkinena v Monzi).
Priznam, imaš zanimive poglede na Šumija - ali pa je to le taktika zbadanja? Kdo bi vedel.
O manjku talenta in hitrosti pri Šumiju sigurno ni treba govoriti. Njegova hitrost je bila najmanj pol njegove kariere uganka za vse po vrsti. Si gledal kdaj primerjavo telemetrije med njim in tekmeci? Kdaj je zaviral, s kakšno hitrostjo je zapeljal v ovinek, kakšno sposobnost obvladovanja bolida je imel? Ne rečem, da je sedaj še vedno enako sposoben, saj telo drugače reagira na obremenitve, kot pri mlajših. Vsekakor pa se je s spodobnim dirkalnikom še vedno zmožen kosati z vsakim na progi, čeprav je kakšen od "mladičev" v boljši formi od njega. Morda ga še kdaj vidimo na odru, morda tudi ne - bomo videli.
Karizma in karakter sta stvar percepcije posameznika. Ravno njegova karizma je imela veliko vlogo pri tem, da je iz Ferrarija nastala nepremagljiva ekipa. Jasno, ni to samo njegova zasluga, ampak je bil pa kar velik vlečni konj za mehanike takrat.
Če si ti njegovo nasprotje po karakterju, ti gre seveda na živce. Jaz se z njim nisem nikoli poizkušal poistovetiti - nimam potrebe - ampak, če gledam na njegov karakter in odnos do dirkanja, potem sva si karakterno precej podobna. Ne bi mu dal oznake deloholik, saj je znal izpreči, ko je zaključil kariero. Nazaj je prišel bolj človeški, manj "nemški". Enostavno je imel pred očmi nek cilj, za katerega se je maksimalno trudil in pri tem gnal zraven vse ob sebi.
Mislim da se po vrnitvi veliko manj obremenjuje z rezultati. Eni pišejo, da se mu vidi razočaranje ob slabih rezultatih - jasno, nikomur ni povsem vseeno. Ampak pri njemu je vseeno veliko več sproščenosti v intervjujih čutiti, kot pa je bilo to včasih. Vsi, ki so kakorkoli v stiku z njim pravijo, da je končno začel uživati v dirkanju in v življenju, da ni vse podrejeno rezultatom.
Morda argument za to, da bi lahko prepustil sedež nekomu mlajšemu, ki bi bil željan uspeha, kot on nekoč. Po drugi strani pa - če bi ekipa takega našla, potem bi se tudi Šumi že poslovil. verjetno jim pomaga s svojim znanjem in izkušnjami, ko pa bodo na vrhu, pa si bodo privoščili verjetno novo in svežo moč (morda celo Vettla), s katero bodo imeli zmagovalne pohode. Ne vem, ugibam.
Strinjam se, da je bila v tistih časih naveza Brawn, Todt, Schumacher praktično nepremagljiva. Ko je šel eden, so šli vsi.