Kolega Aichi je stestiral: Alfa Romeo STELVIO, 2.2 JTDm 210 Q4 SUPER
Nova ozemlja
Razen enega poskusa terenskega vozila Matta takoj po vojni so bile Alfe zavezane lepemu asfaltu. A nič več ni in ne bo kot je bilo.
Giulia je zaorala ledino neke nove dobe pri milanski znamki, drugi primerek od mnogih, ki sledijo, pa je prvi Alfin SUV, Stelvio, imenovan po slavnem prelazu nad Bormiem. Italijani so o SUV sanjali že 2003, ko se je predstavil koncept Kamal, 4,7 metra dolgi SUV pa na povišani platformi Giorgio, ki si jo deli z Giulio, od nje vozi za 22 centimetrov višje.
Prenesti Giulijin obraz v novo, neosvojeno okolje, je bila drzna poteza, saj sta z Giulio, gledana od spredaj v obraz, če odmislimo masivno nadaljevanje pri Stelviu, praktično enaka. Od tu naprej se po dolgem motornem pokrovu vse skupaj zapelje in zaokroži do zadka, precej podobno kot že pri 14 let starem konceptu. Tudi na zadku so elementi, predvsem luči, ki hitro spomnijo na Giulio, nenazadnje pri Alfi povedo, da je Stelvio neke vrste zamenjava za karavana Giulie, ki ga na bo. Z močnejšim dizlom na zadku med zaščitno plastiko dobimo tudi dve konkretni izpušni cevi, o sami estetiki tega pa bodo mnenja deljena.
V zadku pod električno odpirajočimi se prtljažnimi vrati najdemo 525 litrov relativno pravilno škatlasto oblikovanega prostora, ki ga prekriva rolo. Sama notranjost razen višjega sedenja in steklene strehe spet spomni na Giulio, v najvišjem paketu opreme pa je vse odeto v usnje, armaturka in vrata pa imajo dodatke iz lesa in kroma. Sedenje, preglednost, ergonomija, vse je na visokem nivoju, nekateri znajo pojamrati nad (pre)enostavnostjo menijev infotainmenta, spet izdelava, spoji in trdi robovi plastike (zaščita pod volanom, rob prestavne ročice) namignejo, da gre vendarle za Italijana. Pravzaprav edina resna pripomba leti na obvolanske ročice menjalnika – lopatke bi skorajda težko bile večje, so pa postavljene tako, da vsi, ki nimamo prstov pianista Wladimirja Spielmana, do smernikov in brisalcev dostopamo »okoli« ročic menjalnika, skratka, te so, preprosto rečeno, napoti.
Potnikom streže dvopodročna klimatska naprava, tu so vsi asistenčni sistemi, skratka, pri Alfi so se potrudili tehnično povsem ujeti (in prehiteti) nemško falango.
Pod motornim pokrovom je testni Stelvio imel 2,2-litrski dizel s 154 kW (209 KM). Štirivaljnik se zna zelo pelje tudi s 7,5 litra porabe, skupaj z osemstopenjsko avtomatiko pa poskrbi za dobro dinamiko, čeprav na dizelski način, brez pretiranega zvoka. Višje postavljeno težišče se rahlo pozna pri hitrih kretnjah volana, štirikolesni pogon, ki po potrebi dodaja 50 % moči na sprednja kolesa, pa je eden boljših. Brez kakršnihkoli kompromisov je podvozje služilo precej zahtevnim manevrom na pesku, tako da tu italijanskim inženirjem le 'kapo dol' – sprednja kolesa so grabila točno takrat in toliko, kolikor je bilo potrebno, da Stelvio niti malo ni drsel čez nos.
Specifikacije sicer pravijo, da je teh 209 konjičev dovolj za 6,6 sekunde do stotice, vendar jih Stelvio dobro skriva, niti pri višjih hitrostih ne daje občutka, da se bo strgal z verige.
Mogoče se je treba Stelvia najprej navadit – dizelski zvok ni pretirano športen, oblika je vsaj za Alfiste do zdaj nekaj precej novega in znotraj je praktično visoko sedeča Giulia. Pravzaprav so čisto vse stvari, razen nesrečnih lopatk menjalnika, poštudirane »v nulo« in tako že po nekaj dneh ni več niti najmanjšega vzgiba, da bi lahko bila kaka stvar narejena tudi bolje ali drugače.
Paketič Super prinaša praktično vse, kar Stelvio premore, skupaj z dodatno opremo, ki je ni malo, od tega infotainment vzame 2450 evrov, pa električna pomična streha dva tisočaka, 600 evrov doplačate za 19-palčna kolesa, potegnjeno pod črto pa ta Stelvio vzame 63.480 evrov, kar ni pretirano ugodno.
Brez nekaterih dodatkov, usnja in podobnega pa se da najmočnejšega dizelskega Stelvia dobiti tudi precej ceneje, stvar izbire pač.
...by Artur Švarc (Avtomanija)
http://www.avtomanija.com/default.asp?rb=1&id=1656" onclick="window.open(this.href);return false;