Moj princ na belem konju v iskanju Svetega grala

kar vam pade na pamet
Odgovori
marko vitas
Alfa Member
Alfa Member
Prispevkov: 194
Pridružen: Ne Okt 30, 2016 11:56 pm

Predzgodba: viewtopic.php?f=7&t=39855" onclick="window.open(this.href);return false;

Delo je plod avtorjeve domišljije. Vsaka podobnost z resničnimi
osebami in dogodki je zgolj naključna.


MOJ PRINC NA BELEM KONJU V ISKANJU SVETEGA GRALA

od: nina.zupanc@vozelj.net
za: natasa@teleport.com
datum. 20. oktober, 2017, 18.07
zadeva: Re: Konec tedna z mojim Tifozom

Hojla, Nataša,
oprosti, ker se ti tako pozno javljam. Zakaj ne prideta z Marcelom kaj naokoli? Vaju toplo vabim.
Čao, Nina

od: natasa@teleport.com
za: nina.zupanc@vozelj.net
datum. 20. oktober, 2017, 18.56
zadeva: Re: Konec tedna z mojim Tifozom

Živijo, Nina,
ma, nisem več z Marcelom.
Imej se še naprej lepo, Nataša

od: nina.zupanc@vozelj.net
za: natasa@teleport.com
datum. 20. oktober, 2017, 20.06
zadeva: Re: Konec tedna z mojim Tifozom

Kako, nisi več z Marcelom?
Lp., Nina

od: natasa@teleport.com
za: nina.zupanc@vozelj.net
datum. 21. oktober 2017 21.33
zadeva: Moj princ na belem konju v iskanju Svetega grala

Nina, pozdravljena,
takole je bilo, na kratko:
Z Marcelom sva se veliko prepirala. Ni nama šlo. Ko sem že ravno obupala nad najino zvezo, saj veš, da se slej ko prej sprijazniš z dejstvom, da idealnega partnerja pač nikoli ne najdeš, sprejmeš pa tega nikoli, je Peter vstopil v moje življenje. Spoznala sem ga v preddverju Cankarjevega doma, kjer sem si ogledala Wagnerjevo mojstrovino, opero Tannhäuser. Sočna zgodba, ki jo je mogoče v grobem povzeti nekako takole: Tannhäuser je zaprt v Venerini votlini, kjer služi kot suženj nimfam pri bakanalijah in orgijah. Po neumornih priprošnjah Venera naposled le spusti Tannhäuserja na svobodo. Tannhäuser se nemudoma odpravi na grad Wartburg, kjer ga je čakala ljubljena kraljična Elizabeta. Na gradu pa je ravno v tistem času potekalo tekmovanje vitezov pevcev. Tudi Tannhäuser se udeleži tekmovanja, a v nasprotju z vitezi, od katerih so prav vsi opevali platonično ljubezen, opeva naslado, čutnost in ekstatično ljubezen, kot jih je bil deležen v Venerini votlini. Vitezi so sprejeli Tannhäuser-jevo petje ogorčeno užaljeni. V besu so ga hoteli kar pobiti z meči, a se je Elizabeta zavzela zanj. Naposled je vladar na gradu posegel v spor in odločil, da mora Tannhäuser na romanje v Rim k papežu po odpustek. Tannhäuser se odpravi v Rim, kjer se izpove papežu in ga prosi odpuščanja. Papež pa mu neizprosno odvrne, da je njegov greh prevelik in da se bo prej njegova popotna palica zeleno olistala, kot da bi mu Bog odpustil. Tannhäuser se je zato odpravil nazaj na Wartburg, kjer je našel mrtvo Elizabeto. Od žalosti se zategadelj tudi sam mrtev zgrudi in v tistem trenutku pričnejo iz njegove popotne palice kaliti zeleni listi. A da se vrnem k Petru: med odmorom sva se srečala in spoznala sem se z njim naključno preko nekih mojih znancev, ki so prav tako prišli poslušat opero. Beseda je dala besedo in še sama ne vem, kako sem se znašla sama z njim, s kozarcem penine v roki. Nedvoumno je med nama vzplamtel duh in kemija je naredila svoje. Seveda sem mu dovolila, da me je poklical na mobilni telefon.

Na klic mi ni bilo potrebno dolgo čakati. Peter mi je takoj postregel z nespodobnim povabilom. Predlagal mi je, da bi ga spremljala na izlet v Bayreuth, kjer bi si ogledala Wagnerjevo gledališče in muzej. Ponudba me je mikala, a sem se je hkrati tudi nekoliko bala. Misli so mi s svetlobno hitrostjo rojile po glavi. Na koncu vendarle nejevoljno sprejmem ponudbo, saj nisem želela izpasti kmečka nevesta. Poleg tega pa se držim rekla, da sreča spremlja hrabre. Pred železniško postajo sem sedla v njegov avtomobil noro bele barve. Ne vprašaj me, katere znamke: Alfa Romeo giulia. Očitno so mi tifozi usojeni. Po drugi strani pa je tudi res, le kaj drugega sem lahko pričakovala, kajti v Petru mora biti zagotovo nekaj latinskega, le kdo drug bi bil sposoben tako brezsramnega povabila na takojšen izlet v Nemčijo. V moje življenje je Peter vstopil v velikem stilu, kot kraljevič na belem konju. Ogledujem si nekonvencionalno notranjost giulie, kar nedvoumno priča o vihravi, nonkonformistični Petrovi naravi. Edino česar tistikrat ne razumem je: »le kaj ga tako privlači na Wagnerju?« Pomislim: že vem, ljubezen do opere. Genialni operni skladatelj Verdi je pravzaprav enako prepoznana italijanska značilnost kot so testenine, visoka moda ali pa kot blagovna znamka pregrešno dragih avtomobilov Ferrari. Wagner je tukaj Verdijev severnjaški protipol.

Kaj kmalu sva se že vozila po avstrijskih avtocestah v čudovitem sončnem vremenu med mogočnimi gorami in skozi drzno izdolbljene tunele. Omejitve hitrosti so v Avstriji stroge. Kljub kemiji, ki naju je kot nevidna sila privlačila, sem se počutila nadvse nelagodno. Nič čudnega, saj sem vendarle pravzaprav k neznancu sedla v avto. Molčiva. Iz zvočnikov vre silovito Brünhildino žalovanje, ki se prevesi v čudovit zaključek Somraka bogov. Peter je zamaknjeno poslušal. Pomislim na Marcela: »On ne bi vzdržal niti enega dejanja v operi.« Prečiva nemško mejo, kjer padejo vse hitrostne omejitve. Dizelski agregat je žuborel pod motornim pokrovom. Pravijo, da dizli ne potegnejo, a je Peter pritisnil na plin in me v hipu prepričal o nasprotnem … 170 … 180 … 190 … kilometrov na uro, kolikor je pač promet dopuščal. Športno srce Alfe zaigra in avtomobil zadiha s polnimi pljuči. Počutim se kot baron Munchausen na topovski krogli. Prav zares me je odneslo, dobesedno odpihnilo s topovsko oziroma stekleno kroglo. Vem, izgubila sem glavo. Pa kaj. Zakaj tudi za ženske ne bi veljal japonski pregovor, da so žene za zakon, ljubice pa za ljubezen? München, Ingolstadt in Nuremberg kaj hitro ostanejo za nama.

V Bayreuthu si ogledava staro mestno središče in naslednji dan Wagnerjevo gledališče, ki sta ga postavila skupaj z bavarskim kraljem Ludvigom II. Znano je po neprekosljivo dobri akustiki.

Slika

Slika

Wagnerjevo gledališče – Festspielhaus v Bayreuthu. Mokre sanje in Meka za wagnerjance in ostale operne sladokusce.

Slika

Richard Wagner, genialni mojster, ki je »zakrivil« številne brezčasne operne mojstrovine, med drevesi – simbolom spoznanja in božanskega navdiha.

Slika

Franz Liszt, slavni tast Richarda Wagnerja

Sledil je ogled Wagnerjevega muzeja v hiši Wahnfried. Darilo bavarskega kralja in njegovega mecena Ludviga II. Hiša je gostila številne slavne, bogate, vplivne in plemenite, od genialnega filozofa Friedricha Nietzscheja do Adolfa Hitlerja, žal tudi njega. Vprašujem se, v kolikšni meri je še mogoče v hiši zaduhati mrakoben svet in podoživeti temačne vzgibe, ki so privedli do osnovne ideje Nibelunškega prstana, da je vse nastalo iz pohlepa in vse propade zaradi pohlepa, saj hiša je pravzaprav replika. Hišo Wahnfried je med drugo svetovno vojno zadela letalska bomba. Ali so bili na delu vplivi Nietzschejeve in Schopenhauerjeve pesimistične filozofije ali morda celo tudi vplivi gnostičnega krščanstva in romanc o iskanju Svetega grala, na Richarda Wagnerja? Od kod prepričanje mojstra v pogubno in obsesivno moč erotične ljubezni in možnost odrešitve s pomočjo deviške žene? Na ta in podobna vprašanja mi je Peter odgovarjal, da se morava odpraviti iskat odgovore in resnico na dvorce kralja Ludviga II. Morda tam najdeva odgovor na vprašanje, ali je bil kralj Ludvig II. Richardu Wagnerju isto, kar je bil Matija Čop Francetu Prešernu. Pot naju je vodila od umetnika k njegovemu mecenu.

Slika

Slika

Hiša Wahnfried. Darilo kralja Ludviga.

Slika

Poslednje počivališče velikega mojstra, čigar življenje je bilo ena sama umetnina

Preden sva se odpravila na romanje k dvorcem kralja Ludviga II, sva se sprehodila še skozi znameniti bayreuthski park Ermitaž, ki je žarel v jesenskih barvah. Nepozabno.

Slika

Slika

Slika

Ermitaž v Bayreuthu

Slika

Slika

Bogovi vojne blestijo nad nemškim nebom, a njihov somrak je neizbežen

Slika

Po nemških cestah na jug Bavarske

Kaj kmalu sva ponovno drvela po avtocestah proti jugu Bavarske, kjer si bova ogledala grad Neuschwanstein, ki ga je kralj bavarski kralj Ludvig II dal postaviti z mislijo na legendo o gralovem vitezu Lohengrinu, katerega simbol je bil labod, a jaz vroče hrepenim, da bi mi še kdaj zaigrali poročno koračnico iz istoimenske Wagnerjeve opere. Peter vozi hitro in s čarobno spretnostjo obvladuje avtomobil, skorajda tako kot večni mornar iz opere Leteči Holandec, kapitan, ki je tako vešče obvladoval vetrove in valove, da so ga bogovi obsodili na večno prekletstvo in izgnanstvo.

Slika

Bavarski kralj Ludvig II

Zavijeva z avtoceste na romantično cesto, kjer se voziva med senožeti, značilnimi bavarskimi kmetijami, med jesensko obarvanimi gozdovi, jezeri in v objemu bavarskih Alp proti gradu Neuschwanstein. Vmes sva obedovala v eni izmed številnih solidnih bavarskih gostiln, zgrajenih v tipičnem bavarskem stilu.

Na gradu se tare obiskovalcev iz vsega sveta. Slišala sva lahko pravi »Babilon« jezikov. V trumi turistov sva se po spiralnih stopnicah enega izmed stolpov povzpela med dvorane in sobane gradu. Zaradi množice si lahko le bežno ogleduješ slikarije z motivi iz Wagnerjevih oper in gralovih romanc. V prestolni dvorani je tudi upodobljena podoba Kristusa, kralja vseh kraljev. Moram priznati, da od obilice vtisov nisem postala nič bolj pametna. Tu je še »Venerina votlina,« nekakšna reprodukcija kraške jame s stalagmitnimi in stalaktitnimi strukturami, kar me nehote spominja na Platonovo votlino, kjer je projekcija med svetom idej in predstavami v podzemlju nekako premočrtna, medtem ko je pri Jezusu ta povezava poenostavljeno rečeno že v precejšnji meri obratnosorazmerna. Nerazumljivo in nedoumljivo. Že res, da je kralja Ludviga spremljala avreola omračene norosti in ob prevelikem zanimanju za zadeve grala se menda prav rado zgodi, da človek izgubi razsodnost, a zagotovo je daleč bolj destruktivna pretirana racionalna sociopatija. Gradovi kralja Ludviga so se morali do sedaj že večkrat izplačati, poleg tega si ni težko zamisliti, kako bi bil svet osiromašen in koliko bi bil izgubil, če ne bi kralj Ludvig tako brezpogojno podpiral skladatelja.

Slika

Slika

Slika

Neuschwanstein blesti v jesenskem soncu. Grad, ki je služil kot model za gradove v nekaterih risanih filmih.

Slika

V objemu gora: desno spodaj Hochenschwangau, tudi dvorec Ludviga II

Naredila sva še skok nazaj do Münchna po nekaj nakupih. S Petrom sva nabavila nekaj daril za njegova najstniška otroka in ženo. Ob tem mi je zagotovil, da je le vprašanje časa, kdaj se bo ločil in odselil od žene in otrok, ki sta po njegovem prepričanju že dovolj zrela, da bosta razumela.

Ker je vsega lepega enkrat konec, sva krmilo obrnila proti domu. Med vožnjo sem iz spomina priklicala Marcela. V tistem trenutku se mi je nekoliko zasmilil. Á tako je življenje, Nietzschejansko in Machiavellistično. V vojni in ljubezni je vse dovoljeno.

Imej se še naprej lepo,
čao, Nataša

P.S: Srečala sem eno samo eno giulijo, pa še ta ni imela nemških tablic, pa nekaj dobrih tipov. Tako, da je Peter z avtom zbujal kar nekaj pozornosti. Prevozila sva dobrih 1500 km. Povprečna hitrost pa kljub Petrovem priganjanju avtomobila ni šla čez 80 km/h. Na nemških avtocestah so tudi omejitve, ki pa jih je pametno upoštevati, kajti prav lahko se zgodi, da se za teboj prikaže premijska limuzina z elektronskim prikazovalnikom in vklopljeno sireno.

Nadaljevanje zgodbe:

viewtopic.php?f=7&t=41769" onclick="window.open(this.href);return false;
Odgovori
  • Informacija