Predzgodba: viewtopic.php?f=7&t=40806" onclick="window.open(this.href);return false;
POVABILO NA KAVO
od: nina.zupanc@vozelj.net
za: natasa@teleport.com
datum. 17. junij, 2018, 20.08
zadeva: Povabilo na kavo
Živijo, Nataša,
imaš kaj ta teden časa, da bi malo pokofetkali?
Lp., Nina
od: natasa@teleport.com
za: nina.zupanc@vozelj.net
datum. 17. junij, 2018, 21.31
zadeva: Re: Povabilo na kavo
Nina,
Ma, imam čas, bolj je problem depra. Depra, zaradi katere sem z nevidno verigo priklenjena na dom. Peter večino časa preživi v službi, tisto malo preostalega časa pa nameni svoji ženi in otrokom. Navidez imam zato ogromno časa in temu pripadajoče svobode. Toda ni tako. Več ko imam svobode, bolj se počutim utesnjeno in zategadelj brezvoljno.
Jasno, da se premnogokrat ujamem med sanjarjenjem o odrešeniku, ki bi me odrešil iz zlate kletke. Pa, da ne boš mislila, da sanjarim o kraljeviču na belem konju. Ne, v moje sanje se prikrade podoba brezobzirnega zlikovca, amoralnega, a šarmantnega mafijozota, ki bi me ugrabil kot Povodni mož Prešernovo Urško ali kot Gotski kralj Gallo Placidio rimljansko princeso in me odvlekel nekam med sicilske hribe. Za seboj bi pustila vso navlako iz mojega dosedanjega življenja, kramo s semnja ničevosti. Tam bi se z vsem srcem podrejala s strastjo poslednje candre in hkrati z vdanostjo srednjeveške svetnice. Saj veš, da po Sacher-Masochu najvišji ljubezenski užitek najde svojo pot samo v popolnem podrejanju. Ne vem sicer natančno, iz kakšnih vzgibov bi storila takšno norost. Morda so se me polastile Shakespearove čarovnice iz Macbetha in me obsedle ali pač samo iz kljubovanja, kot vznak upora proti nadzoru in zatiranju ženske seksualnosti.
Sploh pa ne vem, koliko so moje sanje, ki bi jih brez pomišljanja udejanjila, stvar svobodne volje ali izbire. Kakorkoli, zagotovo pa takšne fantazije niso razumne. Ne, niso, saj predobro razumeš, da jaz moram biti zapeljana. Nedvoumno, tudi najčistejša ljubezen ne more biti stvar razumne presoje. Ljubezen zategadelj ne more biti klena ali krepostna niti je lahko načelna. Ljubezen vse razume in odpušča, kot vse razume in odpušča tudi vsemogočni Bog na višavah.
A enkrat se moraš zbuditi iz sanj, čeprav bi najraje v njih ostala za vekomaj. Mojega odrešenika zagotovo ne bo. Zaman ga čakam. So sanje lahko resničnejše od budnosti, je vprašanje, s katerim se zdaj poigravam ...
Adijo, pokliči me jutri, pa se dogovoriva za kavo,
Nataša