Romanje k Izidi

kar vam pade na pamet
Odgovori
marko vitas
Alfa Member
Alfa Member
Prispevkov: 194
Pridružen: Ne Okt 30, 2016 11:56 pm

Predzgodba: viewtopic.php?f=7&t=41769" onclick="window.open(this.href);return false;

od: natasa@teleport.com
za: nina.zupanc@vozelj.net
datum. 5. marec, 2019, 20.32
zadeva: Moje romanje k Izidi


Draga Nina,

Vedi Napoli e poi Muori!
Videti Neapelj in umreti!


Rek je povzel tudi veliki učenjak, sam Johann Wolfgang Goethe.

Ne boš verjela, kaj sem izvedla prejšnji teden, ko sta imela otroka šolske počitnice. Na žalost se ni našel junak, ki bi me popeljal na toskansko podeželje, med romantične mediteranske griče. Moški vedno izginejo kot kafra, še dim se za njimi ne pokadi, ko jim začnem pripovedovati o mojima otrokoma. Zategadelj je v meni kot medena hruška dozorela odločitev. Posedem otroka v avto in vzamem s seboj nekaj prtljage, pa naravnost v Neapelj! Pravijo, da lepota Neaplja izleči vse nesrečne ljubezenske bolesti. Ko enkrat vidiš to lepoto, pozabiš na vse ostalo, na vse nesrečne ljubezni, ker ničesar lepšega več ne obstaja na tem svetu. Zagotovo bo ta rek ali ta vraža še toliko bolj veljala zame in za ves moj semenj ničevosti propadlih zvez.

Nič, počim mojega Fiata in že drvim po avtocestah, po italskem škornju, na jug, proti Campaniji, ki velja za eno najbolj poseljenih delov Italije. Nekatera področja naj bi imela celo primerljivo gostoto prebivalstva kot japonski Tokio. Dizelski agregat kot muc prijetno prede pod mojimi stopalkami. Očitno se počuti ob požiranju velikih avtocestnih razdalj kot riba v vodi. Po približno enajstih urah vožnje s postanki prispem v okolico Neaplja. Preseneti me precej drugačna kultura vožnje, ki ne dopušča niti malo ležernosti za volanom. Brez težav najdem svoj apartma, ki daje videz prave male utrdbe, a bržkone brez navigacije bi šlo težko.

S podzemsko železnico, v izogib mučnemu iskanju primernega parkirišča, se podamo v mestno središče, skozi labirint ozkih uličic starodavnega mestnega jedra. Takoj ujamem, duh mestnega utripa. Nina, nepopisno in nepozabno! To moraš doživeti. Čisto drug svet.

Slika

Slika

Ulice starega mestnega jedra Neaplja


Slika

Svetnik. Tudi jaz bi se z vsem srcem priporočila Bogu za vse moje tegobe

Slika

Jezusčki v eni izmed številnih prodajaln z verskimi okraski

Nekaj malega stikanja in nakupovanja po butikih v galeriji v mestnem središču. Saj veš, da otroci ne vzdržijo dolgo. Seveda pa sem otroka morala peljati na pico. V Neaplju so domnevno izumili pico Margherito v čast kraljice Italije, Margherite Savojske. Na žalost pa je bila picerija, kjer naj bi izumili omenjeno pico, zaprta. K sreči so bili tukaj nadvse prijazni domačini, ki me napotijo v drugo picerijo, kjer bom našla slastno margherito, najmanj enake kakovosti. Pica Margherita naj bi predstavljala italjansko trobojnico: bazilika - zeleno, mocarela - belo in paradižnik - rdeče. Neapelj je bil do Giuseppe Garibaldija, ki je združil Italijo v devetnajstem stoletju, glavno mesto večstoletne-ga Neapeljskega kraljestva, ki je obsegalo tudi Sicilijo.

Slika

Palača neapeljskih kraljev v Caserti severno od Neaplja za katero pravijo, da je labodji spev baročne arhitekture

Slika

Spominska plošča neapeljski pici

Slika

Pica Margherita

Slika

Spomenik Guiseppe Garibaldi-ju v centru Neaplja


Slika

Neapeljski taksiji

Naslednji dan Pompeji. Kadarkoli pomislim na Pompeje, se mi pred očmi podzavestno izrišejo podobe dekadence in propada, upravičeno ali ne. Če sem čisto iskrena, me deklinacija neizmerno privlači. Resnično prava svoboda nastopi edino in samo takrat, kadar sistem propada in propade. Ljudje takrat svobodno zaživijo, kot da ne bo jutra in jutrišnji dan ne bo nikdar nastopil. Potem, ko se vzpostavi nov sistem in oblast z vsemi zakoni, navadami, nepisanimi pravili in običaji, ni več prave svobode. Praviloma smo ravno prav pripadnice ženskega spola prve žrtve takšne represije.

Slika

Severna stran Vezuva je bila še v snegu

Slika

Slika

Slika

Ruševine Pompejev

Kakorkoli, prav gotovo so Stari Rimljani imeli precej več občutka za feminilnost in čutnost. V Pompejih so tako imeli Venerino svetišče in nekateri mozaiki oziroma slikarije bi tudi po današnjih merilih zagotovo veljali za pornografske. Našla pa sem še nekaj, kar me je nadvse, prav prijetno osupnilo, Izidino svetišče, oziroma svetišče egipčanske boginje Izis. Moje najljubše boginje. Nisem vedela, da so jo častili tudi Stari Rimljani. Padla sem na kolena. Molila bi, a nisem vedela, kako. Izis, poosebljena sveta ženskost in simbol vesoljnega reda. Legendo o Izidi je mogoče v grobem povzeti nekako takole: uzrupatorski brat boga Ozirisa, bog nereda, Set ubije boga Ozirisa in razkosa njegovo truplo ter razmeče kose trupla po vsem Egiptu, da bi onemogočil dostojen pogreb. Ozirisova žena boginja Izida pa je poiskala vse dele Ozirisovega telesa in sestavila truplo, ga ponovno oživila in spravila nazaj v red. Nedvomno, več kot očitna simbolika.

Slika

Iz Izidinega templja v Pompejih. Čaščenje boga Hora, sina boginje Izide.

Drugače pa Pompeji presenetijo s svojo velikostjo. Imeli so gledališče in amfiteater. Lahko vidiš antične prodajalne s prodajalnimi pulti, aristokratske vile s številnimi mozaiki in slikarijami, pa nepogrešljive toplice. Videti je mogoče tudi okamnela trupla, ki so ostala okamnela po katastrofalnem izbruhu bližnjega ognjenika Vezuva, pokopana pod metri pepela in drugega vulkanskega materiala. Zategadelj so se tudi ohranile ruševine v tako dobrem stanju. Če želiš o Pompejih karseda veliko izvedeti ali te kaj posebnega zanima, priporočam ob obisku najem vodiča.

Sledila je vožnja po cesti nad obalo Amalfi, mimo slikovitega Positana do Sorrenta. Pejsaži so osupljivi, cesta ozka in zavita, tako da si ne predstavljam poletne turistične gneče. Obedujemo v neki ribji restavraciji iz katere se razprostira dih jemajoči razgled. V Sorrentu nabavim nekaj kilogramov slastnih pomaranč in nebeško dišečih limon, ki so malodane zaščitni znak Sorrenta.

Slika

Veduta Positana

Slika

Slika

Pomarančevci in limonovci v Sorrentu

Slika

in slastni agrumi naprodaj.

Povratek v Slovenijo je minil ugodno, z izjemo eno-urnega zastoja zaradi prometne nesreče na avtocesti. Še nekaj: priporočam, da če ne želiš obedovati v menzah ob avtocesti, pojdi raje do prvega avtocestnega izvoza. Tako sem tudi naredila in izplačalo se je. Drvenje po avtocesti sem prekinila in zavila z avtoceste na nekem izvozu okoli Firenc. Najdem gostilno, ki z veliko parkiranimi avtomobili pred njo veliko obeta. Po moško sem si naročila slasten florentinski zrezek, zorjen, primerno začinjen, ravno prav pečen, božansko. Prav zame, ki mi neizrazita, slabo začinjena hrana ne prija. Za otroke so bile tu odlične testenine z jurčki, kot jih znajo pripraviti samo Italijani.

Nadejam se še kakšnega podobnega potovanja. Po določenem času sem se pač navadila biti sama z otroki in takisto sem se naučila tudi uživati, tudi po vseh užitkov polni Italiji. Pa ne pozabi, da se morava spet kdaj dobiti na kavi.

Čav, Nataša.



PS: Na koncu je avtomobilski računalnik pokazal povzetek: 2129,2 km/ 81 km/h/ 4,7 l/100 km. Glede na porabo, se tudi tokrat dizelski mlinček ni izneveril. Stroški goriva so bili znatno manjši v primerjavi s cestninami in parkirninami. Vožnja je potekala bolj ali manj v okviru pravil. Upam samo, da ne bo kakšnih neprijetnih presenečenj po pošti.

Tu in tam sem srečala tudi kakšno giulijo in tipa, morda nekaj več stelvijev in 500X.

Nadaljevanje na: viewtopic.php?f=7&t=43935&p=552092#p552092" onclick="window.open(this.href);return false;
Odgovori
  • Informacija