No pa začnimo:
Sem ravno iz parih
z Shadom, obujala sva spomine o Alfah, ki te popolnoma prevzamejo, zato sem se odločil deliti z vami svojo zgodbo 
Doma smo (na mojo pobudo) kupili novo 147 JTD, bilo je mislim da leta 2003, tudi sam sem začel gledati za Alfami, katere so mi bile tista zadnja leta čedalje bolj všeč, od nekdaj, pa se jih spominjam po tem, da so bile znane kot: "roke stran" ampak nesramno privabljive, na nek čuden način, aka "športen avto ki si ga želiš pa ga raje nebi imel"
No in sem se malo sam, malo kolegi prepričali, da si omislim Alfo...najbolj se mi je dopadla 145 in ker je bil čas za hitrejši avto je bila seveda to QV.
Kar precej sem jih pogledal pred nakupom, potem pa sem na avto-netu opazil zlatorumeno QV.
Občutek ki sem ga imel tisti moment v sebi- ko sem jo opazil na netu je bil, da to sploh ni možno, da se takšen avto prodaja in da je takšna lepotica "must have".
Ko sem se dogovoril za ogled in jo šel pogledat, se je svet za nekaj časa ustavil, prvi ogled na večer, drugi takoj naslednji dan (zgodnji klic lastnika, ter če je avto še in da ga bom kar vzel), pa popoldanski ogled avtomobila z kolegoma, potem pa muka 14 dni čakanja na avto, in lahko iskreno rečem, da sem vse skupaj spal tistih 14 dni bolj nič kot kaj.
Ko je bila KONČNO v moji lasti so bili občutki neopisljivi...še danes so, kakorkoli bi jo želel opisat, vožnjo z njo, zvok...se ne da, to je pač v srcu.
Vse kar sva dala z Alfico čez je bilo na kratko rečeno: trnova pot, kjer se je skozi popravljalo napake prejšnega lastnika, pa potem še svoje in še umes, kar si je Alfica zmislila...pa mi je česa žal?
NE
Ker ko je vse štimalo in delalo, sem bil zagotovo najbolj srečen otrok daleč naokoli, kateri je dobil nazaj svojo najljubšo igračo, katere ne menja za nobeno drugo
Kljub vsem njenim napakam in butastim pogruntavščinam Fabrizia je bila to Alfa Romeo
Kljub temu, da sem trenutno po treh Alfah na Subaruju, mi pogled uhaja na Alfe na cesti, ampak še vedno ni modela zame, pa dobro, to je zgodba za drugo temo(jih je na forumu dovolj, zato v to smer ne bomo šli)
Glede na to kako se zadnje čase piše po forumu da Alfe niso to več kar so bile, je morda to res, ampak še vedno, ko sem se vsedel v nov MiTO, sem dobil enak, ali pa izredno podoben občutek sedenja, položaj ročice menjalnika kot pri QV in še marsikaj, pač nostalgičen spomin na mojo Alfo, ki sem jo imel tako zelo rad.
In ravno sedaj se pripravlja nova verzija MiTO QV in ta zadeva bi znala biti zanimiva, čeprav se bojim, da verjetno ne tako kot je bila nikoli pozabljena 145 QV.
Ah te Alfe, ti resnično lahko zlezejo pod kožo...in težko težko, ali nemogoče je spraviti ta "čut" iz sebe.
Vabim pa še ostale, ki želijo predstaviti svoje zgodbe o Alfi ki je bila MUST HAVE, naj napišejo svoje občutke ob ponosnem lastništvu Alfe, ki je resnično križ in kača, kot je prikazano v znački (pa nej si predstavlja vsak kakor si želi
)Za konec pa še slika moje lubice...en dan upam, da bo spet prišla domov
predvsem lastno zadovoljstvo
, vendar jo še vedno sanja in enkrat bo sigurno zopet moja. Še vedno jo "sanjam" in me strese, ko se spomnim na hitre kroge z njo. 
) skoz govoru o alfi, in ko je prinesel leta 1997 domol katalog z novimi modeli sem takrat kot še majhen mulček takoj pokazal na 156 ta avto bi js meu, sledil je odgovor nimaš slabega okusa tamau 
no tako sem prišel do svojih 18let in želja je bila še od takrat 156. vendar cenovno kar nedostopna...no po prodaji motorja je prišla domov zaribana 156 katera mi je pred hišo stala skoraj pol leta. ta čas sem jo saj ene 3krat oprav notri spucal tako da je mankalo samo še brnenje pod havbo 
), pogledam znak in zagledam znano kačo in križ. Bila je 155. Ne vem kaj je bilo takega na njej, kolk se spomnim je bila čist serijska in neke srebrne ali sive barve, ampak je prav iztopala na parkirišću med ostalim plehom.
