no če more bit glih alfa , potlej bi reku da me je ena čist navdušla. Tko ene 7 let nazaj je en moj prjatu(najbrž ga kakšen pozna) imel 155 Q4. In ko mi je pokazu kaki so občutki med pospeševanjem sem se čist zaljubil v tisto alfo
Verjetno bi me ali pa me bo prevzela 159sw,če in ko bojo sredstva dopuščala
Meni je dal pa o AR razmišljati sodelavec ki sem mu vsake toliko časa čistil notranjost,in ker sem avto vedno odpeljal in pripeljal nazaj,sem imel možnost okusiti to športnost(156 2.0 ts)...
In čez nekaj mesecev sedaj že 1,5leta okušam ekstazo vsak dan znova in znova
Popolnoma me je prevzela Alfa 166.
Doma na dvorišču ima parkiran avto kateri mi bo še dolgo delal brez problemov in je vsekakor pametna izbira, ampak želja je prevelika.
Nad Alfami me je navdušil moj najboljši prijatelj, tudi alfist. Najprej me je (kot možni nakup) impresionirala 156ka, ampak me je "zdravje" prejšnje Lagune (ja, vem, še en bivši Renojevc), prepričevanje mnogih glede kvarljivosti Alf in moja življenjska sopotnica, prepričalo v nakup le-te. Z njo zares nisem imel problemov, ampak naveličal sem se tistega nagibanja v ovinkih in soft pospeškov (kljub 1.8 16V). Medtem sem za probo preizkusil še nekaj Alfic in ker mi je vožnja v njih, sedenje, položaj za volanom, odzivnost volana in motorja,...., odgovarjala maksimalno, sem se že videl kot bodočega Alfista.
Za nameček je kmalu po nakupu Lagune, na plano prišel koncept 159ice. Lahko si predstavljate, kakšne emocije so se ob pogledu nanjo takrat zbudile v meni.
Minilo je nekaj let, 159ice pridejo v prodajo. Pregledal sem mnogokateri članek in napovedi glede njihove zanesljivosti, voznosti in izdelavi. V upanju čim hitrejšega padca cen, sem budno spremljal prodajo rabljenih, tako na domačem, kot tudi na trgu v tujini. Odplačal sem kredit za stanovanje in avto in lov na sanjski avto se je pričel. Januarja 2008, so se mi z nakupom lepotice, sanje tudi uresničile. Sedaj sanjava skupaj.....
Če dobro pomislim so mi Alfa všeč že od nekdaj. Najprej sem zavidal sošolcu z faksa, ki je imel 155-ko, kasneje sem gledal 147-ke in ko se je ponudila prilika sem jo tudi kupil. Prvi pogled in to je bilo to - ara je bila položena. Že od predstavitve me draži 159-ka, in če bo sreča mila bo kmalu stala na mojem parkplacu.
Če pa pomislim katera Alfa me je najbolj prevzela je to sigurno koncept Brere. Končna verzija mi ni tako všeč, ampak koncept je bil pa res bomba.
Kaj me moti na moji Alfi?
Pravzaprav nič drugega kot zavistni pogledi lastnikov drugih znamk, ki jim je Alfa všeč, a si je ne upajo imeti.
Mene je prevzela kar moja GT-jka, ki sem jo prvo videl samo na slikah, pokazal pa mi jih je prijatelj in uporabnik tega foruma Thunderbolt. Že na slikah sem se odločil da jo bom imel in tako sem pol leta čakal, šparal in gledal vse mogoče oglase. Dokler nisem dobil svoje se nisem peljal v nobeni, edino v eni sem sedel k sm jo šel gledat v Lj. Ogled je bil bolj kratek ker je bla najbrž zbita in me je to odvrnal od nakupa. Ker v slo. že tri mesece ni bilo primerne bencinske Gt-jke, sem avto naročil pri znancu , ki vozi avte dol oz šverca po domače. Imel sem srečo, saj mi je pripeljal krasen primerek rosso lepotičke. Ko sem prvič stopil do nje, sem se čist tresel od navdušanja, se mi je zdel k sm odpiru vrate da jih odpiram od palače. In potem notranjost, pa ko obrnem ključ, štart..AVTO JE BOMBA! Občutki so bili takšni, ko da sem kupil najmanj ferrarija. In tko pomisliš znova in znova ko se vsedeš vanj.
Naslednji cilj je 159 najverjetneje, ker mi je design čist besn. Samo bom Gt, skušal zadržati doma.
Mene je najbol prevzela 156ka. Sedaj si jo tudi lastim in najvrjetneje bo tudi nasledn avto 156... malo novejši letnik in močnejši motor. Tudi modeli 33, 75, 155, 147, 159 GTV, GT, brera spider in seveda 8C so mi zelo všeč.
Sinovi smo v očetovih očeh nosilci vrednot in načel, po katerih nas vzgajajo, in zato nemalokrat sledimo njihovim stopinjam. Eden takšnih sem tudi jaz. Bil je popolen jesenski dan, eden tistih, ko listi in narava dobivajo svojstveno podobo poslavljanja v toplih jesenskih barvah. Stala je pod lipo črna Alfa Romeo 155 2.0 TS, davnega leta 1994. Otroški pogled na avto, ki je še danes tako živ, in ki ga bi lahko freudovsko opredelili, zakaj vozim svojo tretjo alfo, romantiki pa bi dejali "ljubezen na prvi pogled". Pred alfo smo vozili doma golfe; najprej 1, nato 2., ki jo je šel oče iskat v Sarajevo, tudi tega trenutka se dobro spomnim. Vendar je bil avto kot avto, nič več, ali pa sem bil še premlad.
Avto je bil pri hiši 3 leta, vse do trenutka, ko sta se v alfi ponesrečila starša, na srečo sta preživela, le alfa je dobila novega lastnika. Nesreča se je zgodila na spolzkem ovinku in sta zdrsela na streho; imel sem to srečo, da me ni bilo takrat na zadnjih sedežih, saj bi me verjetno stisnilo - Bog ima za vsakega načrt!
K hiši je nato prišla leta 1998 srebrna alfa 156 1.8 TS, ki še danes več kot dobro služi očetu. Ko takole berem o težavah 156-ic, se kar čudim, saj razen kakšne malenkosti se očetu ni nič pokvarilo. Zelo pa ji je zameril, ker ga je že kot nova pustila na cedilu - elektronika (alfa mu je ugasnila na cesti). Očetova 156 se ne bo prodajala in jo bomo imeli za starodobnika, ko bo ta dopolnila svojo starost.
Zato bi na vprašanje, katera alfa me je pritegnila, lahko kratko odgovoril, očetova!