Zarečene sanje
Objavljeno: Ne Okt 25, 2020 12:35 pm
Predzgodba: viewtopic.php?f=7&t=42531" onclick="window.open(this.href);return false;
od: [email protected]
za: [email protected]
datum. 15. oktober, 2020, 13:44
zadeva: Zarečene sanje
Draga Nina,
Minilo je že dosti časa in preteklo mnogo vode odkar sva zadnjič kofetkali, se slišali ali si izmenjali elektronska sporočila. Pred nekaj dnevi oziroma nočmi sem imela grešne sanje, ki jih moram nekomu izpovedati, seveda najraje tebi, ki si moja najboljša prijateljica. Takole je bilo v mojih sanjah:
Stala sem pred avtomobilom, neke nedoločene znamke. Težilo me je, da se zarečenega kruha pač največ poje. Že na prvi pogled me je prevzela njegova zapeljivost čistih linij, popolna blesteča apolinična lepota. A ker je po Nietzsche-ju celostna umetnina sestavljana tudi iz dionizičnega dela, ki z apoliničnim tvori neločljivo celoto, se odločim, da ga preizkusim in odkrijem še njegovo dionizično domeno. Vsaka zmenkarija se začne, oziroma ima svoj prvi zmenek. Sesedem se za volan. Zahrumi galop kakih dvesto iskrih konjičev, ki me čvrsto priklenejo v školjkasto oblikovan sedež. V mojih sencih dionizično zazveni več sto cerkvenih zvonov. Dih in izdih. Drvim po vrhniškem klancu. Za seboj puščam počasnele. Predajam se pišu zraka. Na Uncu zapustim avtocesto in se podam po Kačjih ridah. Igram se z orjaškim navorom in preizkušam do kam smem. Podvozje se izkaže za čvrsto in hkrati dovolj mehko, da požira neravnine, kot bi me gladila čvrsta a hkrati nežna moška roka, ki vedno znova in znova zahteva čedalje več. Potem srebam kavico in se sladkam s torto v enem izmed opatijskih lokalov. Nazaj pa, čez Knežak kajpada. Drvenje skozi serpentine je ena sama vesela trgatev. Malo manj vesela postanem, ko me v Šembijah na laser ujame policist. Nataknjena ima temna refleksna sončna očala, tako da ne morem vedeti, kam natančno motri. Napiše mi kazen ter me pospremi z opominjajočimi besedami: »Naj ti bo to v poduk, da ne boš več podila, kjer je hitrost omejena!« Potem me neusmiljeno prebudi na budilko naravnan prenosni telefon.
Draga Nina, ne vem, kaj pomenijo te tako silovito doživete sanje, ki sem ti jih pravkar zaupala. Po spletu sem iskala na straneh posvečenih psihoanalizi za morebitno razlago, pa nisem ničesar našla. Le na strani s sanjskimi bukvami sem našla navedbo, da avto nekako simbolizira našo osebnost. Kaj misliš? Ali bi ti morda imela kakšno razumno razlago za moje sanje?
Imej se karseda lepo, Nataša.
PS: Za zmenek ob kavici me vedno lahko pokličeš.
od: [email protected]
za: [email protected]
datum. 15. oktober, 2020, 13:44
zadeva: Zarečene sanje
Draga Nina,
Minilo je že dosti časa in preteklo mnogo vode odkar sva zadnjič kofetkali, se slišali ali si izmenjali elektronska sporočila. Pred nekaj dnevi oziroma nočmi sem imela grešne sanje, ki jih moram nekomu izpovedati, seveda najraje tebi, ki si moja najboljša prijateljica. Takole je bilo v mojih sanjah:
Stala sem pred avtomobilom, neke nedoločene znamke. Težilo me je, da se zarečenega kruha pač največ poje. Že na prvi pogled me je prevzela njegova zapeljivost čistih linij, popolna blesteča apolinična lepota. A ker je po Nietzsche-ju celostna umetnina sestavljana tudi iz dionizičnega dela, ki z apoliničnim tvori neločljivo celoto, se odločim, da ga preizkusim in odkrijem še njegovo dionizično domeno. Vsaka zmenkarija se začne, oziroma ima svoj prvi zmenek. Sesedem se za volan. Zahrumi galop kakih dvesto iskrih konjičev, ki me čvrsto priklenejo v školjkasto oblikovan sedež. V mojih sencih dionizično zazveni več sto cerkvenih zvonov. Dih in izdih. Drvim po vrhniškem klancu. Za seboj puščam počasnele. Predajam se pišu zraka. Na Uncu zapustim avtocesto in se podam po Kačjih ridah. Igram se z orjaškim navorom in preizkušam do kam smem. Podvozje se izkaže za čvrsto in hkrati dovolj mehko, da požira neravnine, kot bi me gladila čvrsta a hkrati nežna moška roka, ki vedno znova in znova zahteva čedalje več. Potem srebam kavico in se sladkam s torto v enem izmed opatijskih lokalov. Nazaj pa, čez Knežak kajpada. Drvenje skozi serpentine je ena sama vesela trgatev. Malo manj vesela postanem, ko me v Šembijah na laser ujame policist. Nataknjena ima temna refleksna sončna očala, tako da ne morem vedeti, kam natančno motri. Napiše mi kazen ter me pospremi z opominjajočimi besedami: »Naj ti bo to v poduk, da ne boš več podila, kjer je hitrost omejena!« Potem me neusmiljeno prebudi na budilko naravnan prenosni telefon.
Draga Nina, ne vem, kaj pomenijo te tako silovito doživete sanje, ki sem ti jih pravkar zaupala. Po spletu sem iskala na straneh posvečenih psihoanalizi za morebitno razlago, pa nisem ničesar našla. Le na strani s sanjskimi bukvami sem našla navedbo, da avto nekako simbolizira našo osebnost. Kaj misliš? Ali bi ti morda imela kakšno razumno razlago za moje sanje?
Imej se karseda lepo, Nataša.
PS: Za zmenek ob kavici me vedno lahko pokličeš.