Biografija
Med prebiranjem vseh teh zgodb o tem, kako je kakšna Alfa prišla do koga in podobno, sem se spomnil na dan, ko sem jaz dobil tole svojo 155-ko. No, če smo pošteni, seveda je nisem dobil jaz, kupili so jo starši in postala je naš družinski avto. Za njo je kar »pestra« zgodovina, na žalost tudi obdobje, ki Alfi ne pristoji, a kaj hočemo, važno da sedaj spet opravlja svoje poslanstvo. No pa pojdimo lepo po vrsti;
Bilo je poletje 1994, bil sem na morju na našem vikendu in ko je prišel avgust, sem odšel s starši nazaj v Ljubljano, za nekaj dni. Imeli smo golfa (mark 2), letnik 1988, bencinar, bil je metalno zelene barve in narejen v sarajevskem TAS-u. Kolikor imam v spominu je probleme delal večinoma pozimi, ko je bilo pod nulo in je trajalo nekaj časa da je blagovolil vžgati. Takrat poleti 1994 pa sta se starša odločila, da je čas, da dobimo nekaj, kar bi bolje ustrezalo potovanjem po cesti, se pravi udobnejšega in, če je le mogoče, s klimo. Z njima sem bil, ko smo si tiste dni v avgustu ogledovali razne avtomobile, šli smo gledat VW, Volvote celo in druge…na koncu smo se ustavili pri Cosmosu in tam so bile v salonu 33, 155 in 164. Izkušenj z Alfami takrat še nista imela, jih pa je imel moj stric, ki je takrat vozil 164. Doma je bilo nekaj tehtanja in na koncu se je izkazalo, da za tako ceno klimatiziran in udoben avto predstavlja v bistvu le Alfa 155.
3. avgusta 1994 smo se poslovili od Golfa, pri Cosmusu so ga vzeli, dobili pa smo srebrno Alfo Romeo 155, 1.8 Twin Spark. Bil je lep poleten sončni dan. Čakal sem pri dedku in babici, kamor sta nato starša prišla pome. Sledila je prva vožnja….ne spomnim se več točno kam smo šli…nekam po avtocesti, ne daleč in nato nazaj. Za vedno mi bo v spominu ostal dedkov komentar, ko smo iz ceste ob njegovem bloku zavili na Cesto v mestni log. Z roko je šel nad armaturo in rekel »poglej kako lepo se vozi«. Še isti večer smo šli nazaj na vikend. Od takrat pa nadaljnja 4 leta je bila ta Alfa naš družinski Avto. Kamorkoli smo šli z avtom, smo šli z njo, kakopak. Poletni izleti po Italiji, Avstriji in Hrvaškem, pa vse do San Marina leta 1996. Kot 14 letni mulec sem jo leta 1997 enkrat tudi vozil po parkirišču neke lokalne trgovine, kaj več pa ne.
Dočakala je 52 600 kilometrov, potem pa leta 1998 doživela dokaj temačno usodi, ki se je h sreči srečno razpletla. Ne bi se preveč spuščal v detajle, a bodi dovolj če omenim, da je po juliju 1998 luč dneva zopet ugledala aprila 2007. Prvi poskus, da bi jo spravil nazaj »v akcijo« sem naredil že leta 2005, pa mi to ni uspelo, no letos spomladi sem imel malo več sreče. Tako je zdaj Alfa doživela svojo drugo pomlad in zaenkrat mi služi več kot odlično, kot pove moj podpis »to drive her is to love her«. Namenov, da bi jo prodal nimam, kvečjemu so nameni, da bi ostala pri meni skozi čas, kot drugi avto, če bo že kdaj novi, in pa z leti starodobnik. Pač, človek se naveže na vse in ker ima ta Alfa na sebi toliko spominov iz moje mladosti, sem tudi jaz navezan nanjo.
No, bom zaključil to sentimentalno popotovanje in priložil se slikico iz leta 1996 (klik za povečavo):
