Evo dopustniško popotovanje je mimo, kar pomeni da naju je najina Alfica krajših nog pripeljala tja in nazaj - uspešno, če smem dodati
Saj kaj manj sploh nisem pričakoval.
Ker je bila počitniška destinacija že vnaprej poznana, ker sva tam že bila, pot ni bila prav nobeno presenečenje. Zanimalo me je samo kako bova pot preživela zdaj ko je znižana.
Destinacija je bila Marina di Bibbona na Toskanski obali in pot do tja vodi po avtocesti od Bologne do Firenz, ki je milo rečeno obupna. Toliko lukenj in neravnin da me je pri vsakem udarcu vzmetenja stisnilo, kar pa je preprečil prenos udarca po hrbtenjači naravnost v možgane, da sem vsakič glasno zaklel. Mogoče je napaka da se tega dela ceste vedno lotim ponoči, ko je še posebej grozljiv, ker dobesedno nič ne vidiš.
Znak, ki sem ga ujel nekje blizu cilja mislim da jo najbolje opisuje:
No skratka, štart je bil ob 1:00 ponoči in okoli 6:30 sva bila od cilja oddaljena samo še 50km in sva si privoščila spanec da ne bova prezgodaj v kampu.
Ko sva se v kampu nastanila sva avto za 7 dni parkirala na zunanje parkirišče:
in se napotila k Robertu po nadomestna vozila:
Da je kamp donosen biznis sva ugotovila po lastnikovem avtomobilu:
Drugače pa sva celih 7 dni lenarila, brala knjige - moja statistika je 5 knjig v 7-ih dneh, kar je kakih 2500 strani
Še malo slik plaže, ki je meni zelo pri srcu, a problem je da na njej vedno piha, kar je en dan pomenilo tudi da je bilo skoraj nemogoče ležati na plaži, ker je veter dvigoval mivko in jo nosil v oči.
Sicer pa mene znova in znova impresionira borov gozd, ki je ustvarjen za tek, a na mojo žalost mi je letos tek preprečil otekel gleženj zaradi vnetja a ni hudič da nekoč ne pridem tja odtečt svojih 10km:
Še ena zanimiva, posneta sredi dneva:
Pa kamp znotraj:
In zelo lične hiške, ki bodo nekoč zamenjale najin šotor:
Končni račun je znašal 192€ za 6 nočitev, kar se mi niti ni zdelo pretirano.
Se pa je vnovič pokazalo da so Italijani zelo gostoljubni, ki bi se zelo radi s tabo pogovarjali, a ne znajo nobenega drugega jezika kot svojega. To kar pri nas zastopi vsak tinejđer je natakarju v zelo lepem lokalu delalo napredstavljivo velike probleme: "Coca cola witout ICE"
Coca cola je razumel, ampak kaj hudiča pomeni ICE?!?!?!?
Tako da naslednja stvar od stvari na moji TO DO listi je - naučit se Italijansko.
Nazaj grede sva se ustavila v Firencah, kjer sva najprej našla Davidovega dvojnika, ki je nag razkazoval svoja jajca celemu svetu - pa ga mamo eksibicionista narcisoidnega:
Pogled na večerne Firence je bil lep, a je obetal da večerne slike ne bodo kaj prida:
Kar se je tudi izkazalo:
Kaj več od tega z IXUSOM ni bilo mogoče - definitivno pa se v Firenze vrneva še kdaj in si jih temeljito ogledava.