Martinovo je bilo. Lojze ga je ze cel dan in dober del noci zingal v vaski ostariji. Miha, ostir, mu rece: ejga Lojze, dost je blo, ne nalijem ti vec. Lojze rece, mas prav, grem pa domov. Zavrti se na barskem stolcku, stopi dol... in pade naravnost na nos.
Drek frdaman, rece in se potegne nazaj gor na stol in otrese prah z reklca.
Poskusi narediti en korak proti vratom - in spet pade na nos. Drek, drek, se pridusa ...
Gleda proti vratom in si misli - samo da pridem ven, na svez zrak, pa bo bolje.
Po trebuhu se splazi do vrat in se potegne gor ob podboju. Pogleda ven, zajame svez zrak, takoj se pocuti bolje. Pogumno poskusi narediti korak na plocnik - in spet pade na nos.
Jezus, sem zjeban, si rece.
Ozre se naokoli in opazi, da je njegova hisa samo par deset metrov stran. Zato se odloci, da se bo kar splazil do tam. Nekako pripleza do kljuke, odpre vrata in pade not.
Ozre se naokoli, pogleda na stopnisce, in si rece: ni sans. Raje se po trebuhu splazi po stopnicah do spalnice, poskusi vstati, in spet pade na nos.
Nazadnje se splazi do postelje, poskusi spet vstati, pade na nos, si rece jebiga in se zvrne nanjo...
Naslednje jutro mu v spalnico prinese njegova zena skodelico kave in rece: 'jutro Lojze, vceri si ga pa mal popil, ane da?
Lojze zamrmra, o ja, totalno sem se ga prbil. Kako pa ves?
Hjah, Miha je klical. Pravi da si pozabil invalidski vozicek v ostariji!



