ANDREAS NIKOLAUS "NIKI" LAUDA

[Ride Si Sapis]

ANDREAS NIKOLAUS "NIKI" LAUDA

Kot velik ljubitelj avtomobilističnih dirk imel sem priložnost srečati Niki Laudo kot enega najboljših dirkačev v Formuli 1 in sicer leta 1974 v Monzi na GP Italije, leta 1975 v Zagrebu, kjer je otvoril avtomobilski sejem, na GP Avstrije leta 1977 in leta 1983 na Osterreichringu.
Ob tem ne znam opisati sreče, navdušenja, vznesenosti, razburjenja, ko sem med dirkači zagledal ravno takratnega novega dirkača Ferrarija, še posebej, ker je Niki Lauda startal iz prvega mesta na domači dirki v Monzi. Ob velikem navdušenju vseh gledalcev je Niki Lauda vodil dirko do 32. kroga, ko mu je odpovedal motor njegovega Ferrarija. Takrat je prvo mesto prevzel njegov moštveni tovariš Clay Regazzoni ob ovacijah desettisočev gledalcev, ki smo bili ob progi, ko smo v trenutku obnemeli, ko je v 39.krogu zaradi motorja odstopil tudi Clay.
Na dirki je bilo takrat okoli 120.000 ljudi in neponovljivo vzdušje, navdušenje in hvaležnost, da smo do Milana in kasneje v Kraljevi park v Monzo.
Leta 1975, ko je Niki Lauda postal prvič Svetovni prvak v Formuli 1 s Ferrarijem 312 T, so ga organizatorji avtomobilskega velesejma v Zagrebu povabili, da bo tam častni gost. Na sejmu je bil tudi njegov Ferrari 312T, ki smo si ga temeljito ogledali, imeli pa smo tudi možnost, da smo se slikali ob njem. Takratne slike hranim še dandanes in so mi dragocen spomin, pa tudi poseben obesek, ki je bil narejen ob obisku, še hranim, kot dragoceno darilo.
Leta 1977 sem šel na GP Avstrije v Zeltweg in ponovno srečal mojega ljubljenca Niki Laudo na Ferrariju, kjer je bila dirka v velikem nalivu in mokroti, tako, da je končal na 2.mestu.
Leta 1983 sem šel na GP Avstrije v Zeltweg in spet srečal dvakratnega svetovnega prvaka Niki Laudo, ki je že drugo leto nastopal za moštvo Mclaren z dirkalnikom McLaren Ford in na tej dirki končal na 6.mestu.
Ko je leta 1984 osvojil z moštvom McLaren že svoj tretji naslov Svetovnega prvaka v Formuli 1, sem iz PTT poslal več telegramov, na sedež moštva McLaren v Woking v Veliko Britanijo s čestitkami mojemu ljubljencu Nikiju Laudi in moštvu McLaren. Prvega sem poslal 23.julija 1984 ob njegovi 22.zmagi na GP Velike Britanije v Silverstonu, drugega sem poslal 21.avgusta1984, tretjega sem poslal 10.09.1984 in posebnega celostranskega ob osvojitvi III. naslova Svetovnega prvaka Formula 1 1984. Za ta telegram sem plačal znesek, ki je takrat pomenil 1/3 moje plače. Vse to gradivo hranim kot neprecenljive spomine še danes:

MONZA 1974

https://www.youtube.com/watch?v=AQUd0aYqa88
https://www.youtube.com/watch?v=35TgEuOuDAs
Odstop Laude - 2:20, 2:30 do 2:41
https://www.youtube.com/watch?v=hks5bxur84k
https://www.youtube.com/watch?v=WZdldWW5g1Y
https://www.youtube.com/watch?v=UoFOd-rhXkc

NIKI LAUDA

Niki Lauda je eden najbolj legendarnih dirkačev v Formuli 1 in kdo bolj kot on, pozna razmere v moštvu Ferrari. Prav ta odnos je tudi vplival na njegovo dirkaško kariero in kasneje povratek v Formulo 1, kjer mu je med redkimi uspelo postati tretjič svetovni prvak. Ko je bil še pri Ferrariju je bil edini dirkač v Formuli 1, ki je slovitemu Enzu Ferrariju, ko je ta še bil živ, rekel ˝ne˝, ko so ga vprašali ali bo še vozil za njih. Dejstvo je tudi, da je za scuderio Ferrari vse samo njihov dirkalnik, da je pilot samo tisti, ki lahko ta dirkalnik vozi. Tako je bilo in je še vedno. Prav Lauda je to tudi izkusil, po tem ko je 1975 postal svetovni prvak in ko je, na današnji dan, 1.avgusta 1976 doživel veliko nesrečo na Nurburgringu, ko so ga iz gorečega avtomobila rešili Merzario, Lunger, Ertl in ostali. Samo 41 dni po nesreči je vozil v Monzi in si z velikimi napori prislužil slavno 4. mesto. To sezono 1976 je kljub velikemu vodstvu na koncu z deževno dirko v Fujiju izgubil za samo 1 točko. Tako se je v letu 1977 proslavil z še enim naslovom svetovnega prvaka ter kasneje leta 1983 še z McLarnom. Bil pa je med redkimi dirkači, ki je kot svetovni prvak, odšel iz scuderie Ferrari, kar da tudi vedeti, da je pri njih pomemben zgolj in samo dirkalnik. Prav tako je kasneje končala tudi kopica svetovnih prvakov, med njimi Mansell, Prost, Schumacher ter Raikkonen...

ANDREAS NIKOLAUS NIKI LAUDA

Včeraj ponoči je umrl Niki Lauda na privatni kliniki v Švici, kamor je bil sprejet zaradi težav s pljučmi in na cikel dialize. Njegove težave so se začele že v avgustu leta 2018, ko so mu morali presaditi pljuča.
Rodil se je 22.februarja 1949 na Dunaju v Avstriji. Niki Lauda je postal trikratni Svetovni prvak v Formuli 1, leta 1975 in 1977 s Ferrarijem in leta 1984 z McLarnom.
1.avgusta 1976 je imel veliko nesrečo, ko je na dirki v Nurburgringu Niki Lauda je že v drugem ovinku ob 14 uri 31 minut izgubil nadzor nad Ferrarijem, ki je v nesreči zagorel. Na dirkalni stezi Nordschleife, ki je bila dolga 22,835 km, je na rahlo mokrem asfaltu v ovinku Bergwerk izgubil oblast nad vozilom in udaril v zaščitno ograjo. V njegov Ferrari je potem udaril še dirkač Brett Lunger. Iz vozila so mu pomagali dirkači Harald Ertl z gasilnim aparatom, Guy Edvards in Arturo Merzario, ki so ga brez čelade, komaj izvlekli iz gorečega Ferrarija. Trikratnega svetovnega prvaka (1975, 1977, 1984) so s hudimi opeklinami ob 15 uri in 10 minut prepeljali s helikopterjem v bolnišnico v Adenau po eni uri v Ludwigshafen ter zaradi resnosti poškodb še v Mannheim. Takrat je imel počeno ličnico, opekline 1 in 3 stopnje po rokah in obrazu ter poškodbe desne veke ter uhlja. Vse njegovo življenje bodo vidne posledice nesreče, toda ostal je živ.
Po samo 42 dnevih od nesreče in rehabilitacije je že nastopil na veliki nagradi v Monzi in osvojil fantastično 4 mesto.
V Formuli 1 je tekmoval za moštva March-Ford, BRM, Ferrari, Brabham-Alfa, McLaren Ford in McLaren TAG Porsche.
Leta 1979 je ustanovil svojo letalsko družbo LaudaAir, za katero je kot kapitan in pilot, pilotiral svoja letala. Pozneje se preimenuje v LaudaMotion in napoveduje prenehanje NIKI Air Berlin ter nato v lanskem letu s pomočjo solastnika Rynairja spet odkupi LaudaMotion, ki bi naj v treh letih imeli že 30 letal.
V nadaljevanju svoje kariere je bil tudi svetovalec ekipe Scuderia Ferrari v letih 1993 do 1995 in je pripomogel k uspehu Michaela Schumacherja, v letih 2001 in 2002 pa je bil športni direktor in šef ekipe Formule 1 British Jaguar Racing ter od leta 2012 pa je glavni neizvršni športni direktor pri ekipi Formule 1 Mercedes AMG Petronas z velikimi uspehi. Od uvedbe hibridnih motorjev leta 2014 je ekipa Mercedes AMG Petronas postala 5 kratni svetovni prvak med moštvi v Formuli 1.

DOSEŽKI

* Število dirk F.1. - 171
* Število točk - 420,5
* Število zmag - 25
* Število drugih mest - 20
* Število tretjih mest - 9
* Število pole position - 24
* Najhitrejši krog - 24
* Število stopničk - 54
* Število startov iz 1.vrste - 31
* Število kilometrov v vodstvu - 7.188
* Svetovni prvak F.1. - 1975, 1977 in 1984

https://www.youtube.com/watch?v=PYgjRTWhWi8
https://www.youtube.com/watch?v=OxX3vSPehAo
https://www.youtube.com/watch?v=CfoCMbFiwl8
https://www.youtube.com/watch?v=8F5BaQ6a6Jw
https://www.youtube.com/watch?v=yDEq4mVqocY
https://www.formula1.com/en/championshi ... Lauda.html
http://autosprint.corrieredellosport.it ... rno_verde/
https://www.mercedesamgf1.com/en/mercedes-amg-f1/
https://www.mercedesamgf1.com/en/merced ... iki-lauda/
http://www.laudamotion.com/
http://aviapages.com/company/lauda-motion/
https://en.wikipedia.org/wiki/Lauda_Air
https://www.formula1.com/en/latest/feat ... stria.html
http://autosprint.corrieredellosport.it ... tto_in_f1/
http://autosprint.corrieredellosport.it ... damentale/
http://autosprint.corrieredellosport.it ... de_amico_/
http://autosprint.corrieredellosport.it ... _campione/
http://autosprint.corrieredellosport.it ... ui_social/
http://autosprint.corrieredellosport.it ... a_binotto/
http://autosprint.corrieredellosport.it ... a_di_niki/

ZADNJI POZDRAV

Niki Lauda, kot prvi športnik v Katedrali Sv.Štefana na Dunaju...

R.I.P. - Riposa in Pace
https://www.sportmediaset.mediaset.it/v ... 2019.shtml
https://siol.net/sportal/avtomotosport/ ... tov-498786
https://www.rtvslo.si/zabava/zanimivost ... ana/489301

MOJA MONZA

Dvakrat sem lahko užival v lepoti legendarnega Kraljevega parka, ki se nahaja na dirkališču Monza, kjer se od leta 1920 odvija dirka za Veliko nagrado. Zame je bilo leta 1974 videti toliko ljudi in Formulo 1 tako blizu sanje, a s srečnim koncem. Bil je velik boj za zmago na dirki in pogled od blizu na Claya Reggazzonija, vodilnega v dirki, nato Nika Laudo, oba Ferrarija s pokvarjenimi motorji in končno zmagovalca dirke Ronnieja Petersona v Lotusu. Pravili so, da nas je bilo takrat v Monzi 120.000, nato pa se je na koncu dirke veliko nas zbralo pod stopničkami, da bi pozdravili velike voznike. Takrat sem imel tudi priložnost od blizu izkusiti bokse; tja me je peljal moj dober prijatelj Franco Attissani iz Milana, ki sem mu še danes hvaležen.

Ti dnevi so bili zame, zelo mladega 16-letnika, najlepša stvar v mojem življenju. Potem me šolski prijatelji niso več klicali po imenu, ampak le po vzdevku, »Monza«. Bil sem edini v celotni šoli in to je bilo prvič, da sem bil v velikem mestu, kot je Milano. Vožnja z vlakom je bila dolga in bil sem tam sam, zelo osamljen, in revija Autosprint je govorila o Monzi.

Nato sem se leta 1987 spet odpravil v Monzo, vendar z družino in sinom Davidom, starim komaj šest mesecev, ki je bil zagotovo med najmlajšimi, ki so videli legendarno dirko Formule 1. Takrat je Nelson Piquet zmagal za Williams po velikem boju z Ayrtonom Senno, ki je vodil skoraj polovico dirke.
V Monzi sem imel srečo videti odlične voznike in Viteze tveganja, kot so: Niki Lauda, ​​​​Clay Reggazzoni, Carlos Reutemann, Carlos Pace, John Watson, Emerson Fittipaldi, Ronnie Peterson, James Hunt, Jean Pierre Jarier, Patrick Depailler, Jean Pierre Beloise, Francoise Migault, Jody Scheckter, Cris Amon, Vittorio Brambilla, Rolf Stommelen, Arturo Merzario, Jacky Ickx, Jaques Laffite, Hans Joachim Stuck, Danny Hulme, Tim Schenken, Graham Hill, Tom Pryce, Henry Pescarolo, Derek Bell, Carlo Faccetti in nato Nigel Mansell, Alain Prost, Ayrton Senna, Nelson Piquet, Gerhard Berger, Riccardo Patrese, Michelle Alboretto, Alex Caffi, Allessandro Nannini, Andrea De Cesaris, Eddie Cheever, Stefan Johansson, Derek Warwick, Teo Fabi, Piercarlo Ghinzani, Cristian Danner, René Arnoux, Satoru Nakajima, Philippe Streif, Ivan Capelli, Jonathan Palmer, Martin Brundle, Philippe Alliot, Adrian Campos.
Nekaj ​​mesecev pred Monzo sem se po zaslugi prijaznega tajnika in urednika Carla Cavicchija dogovoril za obisk revije Autosprint v Bologni. Tam sem videl nastajanje revije in spoznal druge sodelavce moje najljubše revije. Nazadnje mi je urednik dal namizno zastavico, obdano z zlatim trakom, ki se še danes sveti v moji omari.

Zdaj so se mi sanje uresničile, saj sem v letu 2024 s sinom Davidom že tretjič odpotoval v Monzo, da bi si ogledal dirko. To je zame največji dogodek ob odhodu v penzijo, zato sem hvaležen svoji družini in številnim prijateljem, ki so mi po 50 letih dali to darilo in priložnost. Upam, da bo to resnično razburljiva dirka z velikim Ferrarijem. Medtem mi je uspelo postati tudi delničar Ferrarija, kar sem si vedno želel in dosegel v življenju.

Zato je zdaj bistveno, da dirko obdržimo v Monzi in v to legendarno in edinstveno dirko vložimo vse svoje napore, ki mora ostati stalnica v sodobnem prvenstvu Formule 1.

ANDREAS NIKOLAUS "NIKI" LAUDA

1.avgusta 1976 pred 50 leti je na dirkališču Nürburgring v ognjenem peklu skoraj umrl svetovni prvak F1 Niki Lauda. Nesreča, ki je za vedno spremenila njegov obraz, je hkrati spremenila tudi zgodovino avtomobilskega športa.

Ko se je 1. avgusta 1976 karavana F1 zbrala na legendarnem Nürburgringu, je bil Niki Lauda aktualni svetovni prvak in vodilni v skupnem seštevku prvenstva. Ferrari je bil v odlični formi, Avstrijec pa je veljal za prvega favorita dirke. Toda že dan pred startom je bilo jasno, da ga veliko bolj kot tekmeci skrbi nekaj drugega – varnost.

Nürburgring Nordschleife je s skoraj 23 kilometri dolžine veljal za najzahtevnejše dirkališče na svetu. Več kot 170 ovinkov, ogromne višinske razlike in številni nepregledni odseki so pomenili, da reševalne službe ob morebitni nesreči pogosto niso mogle pravočasno posredovati. Lauda je menil, da so sodobni dirkalniki postali prehitri za stezo, ki je bila zasnovana še v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.

Na sestanku dirkačev je zato predlagal bojkot dirke. Opozarjal je, da Nürburgring ne izpolnjuje več varnostnih standardov, ki jih zahteva sodobna F1. Večina dirkačev se z njim sicer ni prepirala, a je na koncu prevladalo mnenje, da mora dirka kljub vsemu potekati. Predlog za bojkot je padel z razmeroma tesnim izidom glasovanja.

Le nekaj ur pozneje se je izkazalo, da so bile Laudove bojazni žal upravičene.

Pekel v Bergwerku
Dirka se je začela na mokri stezi, vendar se je ta hitro sušila. Večina dirkačev je po prvem krogu zapeljala v bokse po pnevmatike za suho podlago, med njimi tudi Lauda. Ob začetku drugega kroga je znova napadel vodilne, nato pa se je pri hitrem levem ovinku Bergwerk zgodilo nekaj, česar še danes ni mogoče povsem zanesljivo pojasniti.

Ferrari 312T2 je nenadoma izgubil oprijem, trčil v zaščitno ograjo in se odbil nazaj na stezo, kjer ga je zadel še dirkalnik Bretta Lungerja. Ob trku se je poškodoval rezervoar za gorivo in Ferrari je v trenutku zajel ogenj. Lauda je ostal ukleščen v gorečem dirkalniku, medtem ko so mimo njega z veliko hitrostjo vozili preostali tekmovalci.

Prvi so se ustavili Guy Edwards, Brett Lunger, Harald Ertl in Arturo Merzario. Kljub plamenom so stekli proti gorečemu Ferrariju in z golimi rokami poskušali odpeti varnostne pasove ter izvleči Laudo iz razbitin. Šele po skoraj minuti jim je uspelo osvoboditi močno opečenega Avstrijca in ga umakniti na varno, kjer so ga prevzele reševalne ekipe.

Lauda je utrpel hude opekline obraza in rok, vdihnil strupene pline iz gorečega dirkalnika ter si močno poškodoval pljuča. Njegovo stanje je bilo tako kritično, da so mu v bolnišnici podelili celo zadnje zakramente, saj zdravniki niso verjeli, da bo preživel.

Vrnitev, ki ji svet ni mogel verjeti
Po nesreči so zdravniki njegove možnosti za preživetje ocenili kot izjemno majhne. Poleg hudih opeklin na obrazu, lasišču in rokah je bilo zanj usodno predvsem vdihavanje strupenih plinov, ki so močno poškodovali njegova pljuča. Nekaj dni po nesreči je njegovo stanje postalo tako kritično, da so mu podelili zadnje zakramente.

Toda Lauda je znova presenetil. Že po nekaj dneh se je njegovo zdravstveno stanje začelo izboljševati, čeprav je okrevanje spremljala neznosna bolečina. Obraz je ostal trajno zaznamovan z opeklinami, izgubil je večji del desnega ušesa, odtlej pa je skoraj vedno nosil značilno rdečo kapo, s katero je zakrival brazgotine.

Še večji šok je sledil le šest tednov po nesreči. Na VN Italije v Monzi se je Lauda znova usedel v Ferrarija 312T2. Mnogi so menili, da gre za norost, saj so bile njegove rane še vedno odprte, krvaveče povoje pa je nosil kar pod dirkaško čelado. Kljub temu se je kvalificiral na peto mesto in dirko končal na izjemnem četrtem mestu.

Njegova vrnitev velja še danes za eno najbolj neverjetnih v zgodovini športa. Ne le zaradi hitrosti okrevanja, temveč tudi zaradi psihične trdnosti, saj je moral znova sesti v dirkalnik le nekaj tednov po tem, ko je skoraj zgorel v enem najbolj spektakularnih požarov v zgodovini F1.

Nesreča, ki je za vedno spremenila F1
Laudova nesreča je pomenila prelomnico za F1. Čeprav so se varnostni standardi izboljševali že pred letom 1976, je prav požar na Nürburgringu dokončno pokazal, da legendarna Nordschleife s skoraj 23 kilometri dolžine in več kot 170 ovinki ne more več zagotavljati ustrezne varnosti za vse hitrejše dirkalnike. Reševalne ekipe zaradi oddaljenosti posameznih odsekov niso mogle pravočasno posredovati, številni deli steze pa niso imeli niti ustreznih zaščitnih ograj.

F1 se na Nürburgring v njegovi legendarni različici ni nikoli več vrnila. Velika nagrada Nemčije je bila že naslednje leto preseljena na Hockenheimring, medtem ko je Nordschleife ostala prizorišče drugih avtomobilističnih tekmovanj. V naslednjih letih so organizatorji dirk pospešeno izboljšali zdravstveno oskrbo ob stezah, uvedli učinkovitejše gasilske ekipe, sodobnejše zaščitne ograje, boljšo komunikacijo med reševalnimi službami in strožje varnostne standarde za dirkališča. Napredek je sledil tudi pri zaščitni opremi dirkačev in protipožarni varnosti dirkalnikov.

Lauda je sezono 1976 kljub skoraj usodni nesreči nadaljeval in vse do zadnje dirke v Fujiju ostal v boju za naslov svetovnega prvaka. Zaradi neznosnega naliva je po dveh krogih odstopil, saj je ocenil, da tveganje presega mejo sprejemljivega. Naslov je s točko prednosti osvojil James Hunt, Lauda pa je s svojo odločitvijo še enkrat dokazal, da pogum ni vedno povezan z brezglavim tveganjem.

Čeprav je zaradi nesreče za vedno nosil brazgotine, je osvojil še dva naslova svetovnega prvaka, pozneje pa postal eden najvplivnejših mož v F1. Njegova nesreča na Nürburgringu ostaja ena najpomembnejših prelomnic v zgodovini avtomobilskega športa – ne le zaradi njegove izjemne vrnitve, ampak predvsem zato, ker je pospešila varnostno revolucijo, ki je v desetletjih zatem rešila nešteto življenj.

Samo nekaj ur prej se je v Avstriji zgodila še ena huda nesreča, ki pa je bila na koncu pravi čudež.
https://f1.avtomanija.com/2026/07/11783 ... -zivljenje
https://www.autosprint.it/news/formula1 ... ki_lauda/2

NIKI LAUDA & ČELADA

Novembra 2025 je bil Miami prizorišče odkritja: čelada Nikija Laude, ki je izginila leta 1988 in je bila ponovno odkrita po 37 letih. Predmet, AGV X1 "Air System", je bil ukraden med avtomobilskim salonom in zdelo se je, da bo za vedno izgubljen, dokler se ni ponovno pojavil v ZDA med predmeti na dobrodelni dražbi, ki je potekala med veliko nagrado Formule 1.

Čelada, tista, ki jo je Lauda nosil 1. avgusta 1976, na dan grozljive nesreče na Nürburgringu, je postala del zgodovine motošporta. Zgorela, udrtina, dokaz junaka, ki je preživel požar, jo je Dainese po dolgi pravni bitki identificiral in našel, preden jo je prinesel domov in razstavil na EICMA 2024. Na tej razstavi čelada ni sijala kot dragulj, a je bila morda vredna več: predstavljala je človeški pogum v soočenju z uničenjem.

Dve nasprotujoči si zgodbi, odvzem in vračilo, ki si delita isto temo: krajo spomina. V Louvru tatvina izbriše delček zgodovine; v Miamiju jo sreča in vztrajnost ponovno prikličeta na dan. Napoleonovi dragulji poosebljajo moč in nečimrnost preteklosti; Laudova čelada pa pooseblja ranljivost in moč, zaradi katerih je posameznik simbol.
https://www.autosprint.it/news/formula1 ... niki_lauda

[MaStr]

Niki je umrl dva tedna pred nekim Mercedes ali Ferrari spektaklom,
ki bi se odvijal pri nas v Kr. Gori pred in v Casino Korona, kjer sem zaposlen ...

[Ride Si Sapis]

NIKI LAUDA

ŠPANIJA

GP JARAMA 1974

Jarama 1974, Niki Laudin prvi triumf: rodila se je legenda, Ferrari se je ponovno rodil
Na zahtevni stezi za veliko nagrado Španije je Niki Lauda dosegel svojo prvo zmago: ključna dirka za rast Scuderie Ferrari po nekaj težkih letih.

28. april 1974 ni običajen datum v zgodovini Formule 1. Tistega dne se je na stezi Jarama začel vzpon Nikija Laude in z njim ponovno rojstvo Scuderie Ferrari.

Začetek vsega: Jarama 1974
Velika nagrada Španije je potekala v težkih razmerah, na stezi, ki je bila zaradi vlage zahrbtna. Na štartu je Ronnie Peterson prevzel vodstvo v Lotusu, toda za njim je Lauda že kazal lastnosti, zaradi katerih je bil edinstven: natančnost, mirnost in skoraj matematično branje dirke. Ko je bil Peterson prisiljen odstopiti zaradi težav z motorjem, je Lauda brez oklevanja prevzel vodstvo.

Od tistega trenutka naprej ni bilo nobenih težav: enakomeren tempo, brez napak, popoln nadzor. Njegov moštveni kolega Clay Regazzoni je končal na drugem mestu in dosegel ključni dvojni preboj za Ferrari. Emerson Fittipaldi je v dirkalniku McLaren-Ford končal na tretjem mestu. To je bila izjemno pomembna zmaga za Scuderio Ferrari: 50. v zgodovini Formule 1, ki je prišla po težkem obdobju.

Dirka, ki je pripovedovala zgodbo neke dobe
Ni bila dirka brez napetosti. Nesreča Artura Merzaria v 38. krogu, ko je njegov avtomobil zapeljal čez ograje in so bili poškodovani štirje fotografi, nas je spomnila, kako krhka je bila varnost v tistih letih. Takšni incidenti so bili del dobe, v kateri je talent voznikov sobival z ekstremnimi tveganji, ki so bila pogosto sprejeta kot neizogibna.

Lauda in Ferrari: začetek dobe
Ta zmaga je bila prvi konkreten znak tehnične in športne revolucije, ki si jo je želel Enzo Ferrari in je bila zgrajena okoli Laude. Avstrijec je leta 1974 prišel k Ferrariju in prinesel povsem nov pristop: obsedenost s podrobnostmi, metodičen razvoj avtomobilov in sposobnost komunikacije z inženirji, kot jo je imel le malo drugih voznikov tistega časa. Ni bil le hiter, bil je arhitekt rezultatov.

Kariera slave in odpornosti
Od Jarame naprej je Laudova kariera ubrala izjemno pot. Leta 1975 je osvojil svoj prvi svetovni naslov in Ferrari po več kot desetletju vrnil na vrh. Leto 1976 se spominjamo kot legendarne sezone, ki jo je zaznamovala grozljiva nesreča na Nürburgringu. Lauda se je nekaj tednov pozneje vrnil na stezo, kar je bil eden najbolj neverjetnih pogumnih dejanj v zgodovini športa.

Naslednje leto je osvojil svoj drugi svetovni naslov, ki je bil plod sezone velike strateške inteligence. Po začetnem premoru se je leta 1984 vrnil in z McLarnom osvojil svoj tretji svetovni naslov, pri čemer je Alaina Prosta premagal za pol točke. Lauda ni bil osebnost, ki bi spremenila način interpretacije Formule 1: manj čistega nagona in več racionalnosti, manj improvizacije in več metode.

Pomen tiste nedelje
Če se ozremo nazaj, 28. april 1974 predstavlja veliko več kot le prvo zmago. To je izhodišče legende in trenutek, ko je Ferrari ponovno odkril svojo identiteto, ambicije in smer. Jarama je bila prvo poglavje v zgodbi o naslovih, epskih izzivih in vztrajnosti. Zgodba, ki je Nikija Laudo spremenila v eno najpomembnejših imen v Formuli 1, a tiste sanjske nedelje tega še ni vedel.
https://www.autosprint.it/news/formula1 ... la_ferrari

[Ride Si Sapis]

NIKI LAUDA

Niki Lauda, ​​prvi sodobni človek Formule 1
Sedem let po svoji smrti se Niki Lauda pojavi kot prvi sodobni človek Formule 1: voznik, podjetnik, menedžer in vizionar tveganja.

Nekateri vozniki pripadajo preteklosti; on je bil že v prihodnosti. Paradoks Nikija Laude je, da sedem let po njegovi smrti o njem še vedno govorimo kot o človeku preteklosti: ožganem junaku Nürburgringa. Huntovem tekmecu. O vozniku z rdečo kapo in obrazom, brazgotinastim od ognja ...

Ta pripoved je zagotovo resnična, a je tudi nepopolna.

Ker je bil Lauda verjetno prvi resnično sodobni človek Formule 1. Ne zadnji romantik, ampak prvi tehnokrat v padoksu. Voznik, ki je razmišljal kot menedžer, inženir, podjetnik, analitik tveganja. V okolju, ki je še vedno temeljilo na nagonu, fatalizmu in junaštvu, je Lauda že govoril jezik današnje Formule 1.

In morda je prav zato njegova podoba sčasoma postala še bolj relevantna.

Pogum za Laudo ni pomenil ignoriranja tveganja.
Klasične pripovedi so Laudo spremenile v simbol skoraj nadčloveške odpornosti. Moža, ki se je štirideset dni po Nürburgringu vrnil, še vedno z odprtimi ranami, da bi dirkal v Monzi. Toda Laudovo pravo bistvo ni bila nepremišljenost. Bilo je ravno nasprotno.

Lauda ni verjel v romantično tveganje. Verjel je v izračunano tveganje.

Leta 1976 je bil eden redkih voznikov, ki je odkrito trdil, da je Nürburgring postal prenevaren za sodobne enosedežne dirkalnike. Ni bil strah. Bila je analiza. Drugi so videli tradicijo in slavo; on pa je videl dirkališče, ki ga v primeru resne nesreče ni mogoče zavarovati.

Dejstvo, da se je najhujša nesreča v njegovem življenju zgodila prav tam, je to stališče spremenilo skoraj v prerokbo.

Najbolj zanimivo pa je, da je Lauda ohranil enak pristop tudi zunaj Formule 1. Po nesreči letala Lauda Air Flight 004 leta 1991, v kateri je umrlo 223 ljudi, se je osebno poglobil v tehnično preiskavo Boeinga 767. Preučeval je sisteme, dokumente, povratni potisk in simulacije. Celo izzval je Boeing, češ da je težava strukturna napaka. Po nesreči je bilo podjetje prisiljeno preoblikovati celoten sistem, ki je povzročil okvaro.

Težko je najti drugega nekdanjega voznika Formule 1, ki bi se leta po upokojitvi lotil letalske nesreče z enako miselnostjo, kot jo je uporabljal za razpravo o nastavitvi Ferrarija.

Za Laudo pogum ni pomenil zamižanja na eno oko pred nevarnostjo. Gre za to, da jo razume bolje kot drugi.

Lauda je sovražil mit o vozniku, zato je bil njegov lik tako neprimeren v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v dobi Formule 1.

Medtem ko je James Hunt popolnoma utelešal zvezdniškega voznika (presežek, karizma, glamur), je Lauda nenehno ovrgel junaško retoriko. Odkrito je govoril o denarju, pogodbah in ekonomskih interesih. Poklic dirkača je obravnaval kot visoko specializiran poklic, ne kot romantično poslanstvo.

Že njegova znana nenadna upokojitev leta 1979 veliko pove o njem. »Nočem se več vrteti v krogu,« je dejal, ko je sredi sezone zapustil Brabham. Stavek, ki je ostal ikoničen prav zato, ker je Formuli 1 odvzel kakršno koli sveto avro.

V resnici je Lauda že razumel nekaj, kar bo padok v celoti dojel šele desetletja pozneje: prava moč Formule 1 ni bila le v vožnji, temveč v managementu, poslovanju in strategiji.

Ni naključje, da je med dirkanjem ustanovil letalske družbe. In ni jim le dal svojega imena: dejansko je letel z letali.

Prvi CEO
Danes smo vajeni voznikov, ki upravljajo osebne blagovne znamke, naložbe, podjetja, sklade in medijske produkcije. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa so voznike še vedno dojemali kot sodobne gladiatorje.

Lauda je ta kalup popolnoma prelomil.

Verjetno je bil prvi veliki "direktor" v Formuli 1: človek, ki je svoj športni talent uporabljal kot del širše poslovne strukture. Pogovarjal se je s sponzorji, se pogajal o pogodbah, vodil podjetja in razmišljal kot menedžer že dolgo preden je to uradno postal.

Celo njegov tehnični pristop k dirkanju je predvideval sodobni motošport. Lauda ni bil le hiter: bil je metodičen, znanstven in skoraj obseden s svojim iskanjem podrobnosti. Delal je s podatki, še preden so ti prevladali v Formuli 1.

In morda ni naključje, da je njegova zmagovalna vrnitev sovpadala s tehnološko revolucijo.

Veteran, ki je razumel prihodnost
Ko se je leta 1982 vrnil v Formulo 1, so mnogi mislili, da je nekdanji prvak, ki išče še zadnjo pustolovščino. Namesto tega je Lauda takoj razumel potencial McLarena MP4/1, revolucionarnega enosedežnika zaradi monokoka iz ogljikovih vlaken.

Tudi tukaj se pokaže njegova značilna lastnost: sposobnost prepoznavanja prihodnosti pred drugimi.

Leta 1984 je osvojil svoj tretji naslov svetovnega prvaka, ko je Alaina Prosta premagal za pol točke. Toda to prvenstvo je navsezadnje že utelešalo sodobno Formulo 1: napredno tehnologijo, učinkovitost, natančnost, znanstveno vodenje sezone.

Zdelo se je, da je bil Lauda s to preobrazbo popolnoma zadovoljen.

Telefonski klic, ki je spremenil sodobno Formulo 1
Obstaja še ena podrobnost, ki morda bolje opredeljuje Laudov zgodovinski vpliv kot katera koli druga. Ne gre za eno samo dirko, temveč za pogajanja.

Ko je Mercedes iskal voznika, ki bi vodil projekt hibridne dobe, je bil Lauda tisti, ki je prepričal Lewisa Hamiltona, da zapusti McLaren. Takrat so mnogi to izbiro imeli za tveganje. Gledano nazaj je bil to eden od odločilnih trenutkov sodobne Formule 1.

Brez tega podpisa morda prevlada Mercedesa, kot jo poznamo, ne bi obstajala. In verjetno niti Hamiltonova športna zgodovina.

Skoraj simbolično je, da ena največjih sprememb novega stoletja še vedno nosi Laudov pečat. Ker njegova veličina ni nikoli ležala zgolj v hitrosti. Ležala je v jasnosti.

Mož, ki je želel razumeti svet
Morda je prav zato Lauda še vedno tako drugačen od skoraj vseh drugih prvakov svojega časa. Ni si prizadeval biti ljubljen. Ni si zgradil lastnega mita. Ni podžigal legende o nesmrtnem vozniku.

Želel je pred vsemi drugimi razumeti, kam gre svet.

In pogosto mu je uspelo.

Zaradi tega se Niki Lauda sedem let po njegovi smrti zdi manj kot romantična relikvija klasične Formule 1 in bolj kot prvi mož sodobne Formule 1.
https://www.autosprint.it/news/formula1 ... ormula_1/2

[Ride Si Sapis]

NIKI LAUDA

NURBURGRING - NORDSCHLEIFE

Niki se je na Nordschleife pomeril kot edini svetovni prvak Formule 1, a tudi kot relativno neznan 24-letnik: ko je leta 1973 zmagal na dirki v BMW 3.3 CSL za ekipo Alpina, je imel za seboj le nekaj več kot eno leto izkušenj v Formuli 1 in še ni bil "Niki Lauda", temveč le eden od mnogih mladih, ki so poskušali prebiti velik uspeh. Poleg tega Niki v resnici ni zmagal na 24-urni dirki: zmagal je na dirki, ki je bila razdeljena na dva 8-urna dela skrajšane 24 urne dirke.
https://www.autosprint.it/news/pista/en ... urburgring

NIKI LAUDA & MAX VERSTAPPEN

Lauda in Verstappen, 10 let pozneje
Niki Lauda je bil priča razcvetu Maxa Verstappna, a ni videl, da bi se to uresničilo. Pa vendar je bil tam, 15. maja 2016, natanko pred desetimi leti: to je bil dan, ko je zelo mladi Max, ki je debitiral za Red Bull, dosegel prvo zmago v svoji karieri; postal je najmlajši zmagovalec vseh časov, rekord, ki še vedno velja.

Niki Lauda si je, preden je odšel pridigat Hamiltonu in Rosbergu (kriv za medsebojno izrivanje), vzel čas, da je proslavil njun dosežek, pri čemer ni pozabil na očetov trening Josa (težak, a ploden) in klic Helmuta Marka, ki je vsem dokazal, da so imeli prav: "Lahko vam le," je rekel Niki, "snamem kapo" (in to je dejansko storil v živo na televiziji).
https://www.autosprint.it/news/pista/en ... urburgring
https://www.formula1.com/en/latest/arti ... WdS8qVAq1A

https://www.youtube.com/watch?v=SDF4NUTCcnU

[Ride Si Sapis]

NIKI LAUDA & JAMES HUNT & 1976

Meso in pločevina
Svetovno prvenstvo F1 1976. Ne le prvenstvo, ampak brazgotina, vrezana v zgodovino. Senzacionalni dvoboj med Laudo in Huntom v sezoni, ki so jo zaznamovali ogenj, strah in obupana volja do življenja.

Iz arhiva RAI je star film. Zrnate slike, odmev obdobja, ko junaki niso bili iz plastike. Gianni Minà drži mikrofon v roki. Njegov glas je gladek, prilagodljiv, a oster kot skalpel, njegov pogled pa je tisti, ki zna najti dušo pod ognjevarnimi oblekami. Pred njim je Niki Lauda. Njegov obraz je pretepen od plamenov, njegova koža je napeta, sijoča, in tiste živahne, hladne oči nekoga, ki se je pravkar vrnil iz onostranstva.

Minà se mu ne usmili. Vpraša ga, kaj si vsi mislijo, a nihče v cirkusu motošporta si ne upa na glas reči: "Ste se vrnili k dirkanju nekaj več kot mesec dni po nesreči na Nürburgringu, ker ste želeli dokazati svoj pogum? Ali pa ste se bali, da ne boste nikoli več mogli biti voznik?" Lauda se ne zdrzne. Gestikulira.

Ni računski robot, kot nam ga poskuša prodati tisk. Je človek, ki je pogledal v brezno in vanj pljunil. »Strah me je kot normalnega človeka,« odgovori Niki, gol v svoji ranljivosti. »Strah je nekaj, kar je vedno v človeku.«

Toda Minà vztraja, čistokrvni novinar se ne spusti: »Zakaj ste se torej tako hitro vrnili k dirkanju?« Lauda ga gleda z očmi. "Vedno sem vedel, da je F1 nevarna in da se lahko zgodi nesreča. Nikoli pa nisem hotel razumeti, da se moram ustaviti, ker se je zgodila nesreča. Glejte, želim se ustaviti, ko hočem. In ne zato, ker sem imel nesrečo. Po enem mesecu sem se počutil pripravljenega. In spet sem dirkal v Monzi!

Tukaj je, manifest človeka, ki noče dovoliti, da usoda napiše njegov scenarij. Začetek leta nič. Leto, v katerem je ogenj poskušal požreti dirkača in na koncu izpljunil legendo. Obstajajo leta, ki nikoli ne minejo. Ki nočejo zbledeti. Ostanejo tam, trmasta, prikovana na žgoči asfalt, gorijo za večnost. 1976 ni le številka v športnem koledarju. Je brazgotina. Zvočna pregrada, ki jo je človeška zgodovina prebila še pred mehaniki.

Pred tem trenutkom je bila Formula 1 potujoči cirkus tvegalcev. Ekskluzivni klub za moške z veliko poguma, veliko nepremišljenosti in skoraj makabrezno domačnostjo smrti. Umrl si in šel naprej. Bilo je nepisano." pakt. Kasneje je postalo nekaj drugega.

Postalo je globalni ep, svetovna drama, priljubljen roman, ki je ves svet prilepil na svoje zaslone. Sezona, ki je za vedno spremenila obraz in dušo motošporta, ne diši po lovorju. Ima kovinski, sladek okus krvi, oster vonj po zažganem mesu in grobo debelino zvite pločevine. Vse v enem letu. Vse v dvoboju, ki se zdi, kot da je izviral iz glave sadističnega scenarista.

Računalnik in žival
Niki Lauda in James Hunt. Avstrija in Anglija. Na eni strani mož, ki je vse izračunal. Ki je vozil z glavo. Hladen, neusmiljen, natančen kot tiktakanje ure. Na drugi strani pa dolgolas blond. Čisti nagon. Tisti, ki je bruhal od napetosti, preden je splezal v kokpit, in takoj, ko je izstopil, spil šampanjec. Disciplina proti kaosu. Apolonec in Dionizec se izzivata s hitrostjo 480 kilometrov na uro v smrtonosnem baletu, kjer napake ne sprejemajo ujetnikov.

Nato pride 1. avgust. Zeleni pekel Nürburgringa. Ferrarijeva številka 1 zavije, se zaleti, zagori. Postane pogrebna grmada. Laudovo prvo življenje se konča tam, v tej razbeljeni kabini. Njegovo drugo življenje se začne v istem trenutku. Ujetega v plamenih ga kolegi iztrgajo iz pekla.

Arturo Merzario potisne roke v ogenj. Lunger, Ertl. Junaka po naključju. Njegovo meso cvrči, pljuča se mu napolnijo s črnimi, strupenimi hlapi. V bolnišnici ga obsodijo na smrt. Duhovnik mu zašepeta zadnje obrede. Toda Niki zavrne. Zavrne konec. Sliši glas smrti in ji obrne hrbet.

Dvainštirideset dni pozneje je v Monzi. Glava mu je povita, rane odprte. Ferrari, ki se boji, da so ga izgubili, je že najel Carlosa Reutemanna. Niki to zazna. Vidi svojo zamenjavo in se zateče k želju. Mauro Forghieri ga poskuša ustaviti: "Niki, v glavi nisi pripravljen." Toda Avstrijec je narejen iz ... kamen. V garaži se obleče. Vzame si čelado. Nadene si jo. Trenje ob sveže rane je ostro kot britev.

Ko jo na koncu dirke sname, mu lobanja zakrvavi. Po sencih mu tečejo rdeče proge. Šokantna, brutalna podoba. To je posveten, boleč čudež. Slabo štarta, a se bori nazaj s trmoglavostjo, ki diši po obupani jezi. Četrtič. Odkrijemo drugačnega Laudo. Ranljivega junaka, obdarjenega z razumom. Takega, ki se boji, a ga premaga.

Poplava in Rolls Royce
Usoda se odloči, da bo spustil zaveso nad Japonsko, ob vznožju gore Fuji. Pod biblijskim nalivom. Voda pogasi ogenj, a hkrati utopi življenje. Lauda naredi dva kroga in reče dovolj. Ustavi se. "Moje življenje je vredno več kot naslov," pomisli. To je pogum, da priznaš strah, najvišje in najbolj humano dejanje za človeka, programiranega za zmago. Hunt ostane na stezi.

Tvega svoj vrat. Poči mu pnevmatika, si opomore in konča tretji. Svetovni prvak za pičlo, tehtno točko. Na koncu dirke je Niki že daleč stran. Sedi na usnjenih sedežih luksuznega Rolls Roycea, ki se pelje na letališče. Igra se z radiem. Obupano išče frekvenco. Želi vedeti, kako je šlo. "Iščem rezultat," pravi Niki. "Še vedno upam."

V notranjosti leta nič
V tej 132-stranski posebni izdaji smo želeli ustaviti čas. Vrnili smo se v globine leta 1976, da bi razkrili skrivnosti, ki jih je še vedno skrivalo. Ne boste našli le novic. Našli boste dušo tistega leta, ki jo je opisal Roberto Boccafogli, rojen pri Autosprintu in kasneje postal njegov direktor. Odprli smo arhive, da bi vam predstavili podobe, ki spominjajo na prah, znoj in brutalnost. Fotografije, s katerih kaplja voda, utrujenost in nezamenljiv smrad bencina.

Ta teden se pripnite in počasi brskajte. Ker so te strani utrip resničnega življenja. Takšnega, ki se nikoli ne upočasni. Na papirju smo dan za dnem analizirali sezono, ki je terjala nečloveško ceno, a je v zameno ta šport in njegove ljudi popeljala v nesmrtnost. Leto 1976 je tu. Živo je. In še vedno dirka, prekleto hitro.
https://www.autosprint.it/news/edicola/ ... _lamiere/3

[Ride Si Sapis]

NIKI LAUDA & JAMES HUNT & F1 1976

AUTOSPRINT - JUBILEJNA ŠTEVILKA 32

DVOBOJ STOLETJA

PIERO LARDI FERRARI

Piero Ferrari se spominja Nikija Laude
Zato je to odlična priložnost, da se spomnimo voznika, ki je bil več kot le zaposleni – predvsem je bil pravi prijatelj. Piero Ferrari se je spominjal: »Moj oče ga je izbral leta 1974. Bila je kombinacija instinkta in zaupanja. Clay Regazzoni je mojemu očetu povedal, da ima Niki izjemen talent in izjemno občutljivost. Nato je prišla Velika nagrada Monaka, kjer je bil Niki izjemen za volanom avtomobila, ki se ni mogel kosati z najboljšimi ekipami. Moj oče si je to dirko ogledal iz Fiorana in se takoj odločil, da je Niki vreden tveganja. Ko se zdaj ozremo nazaj, je neverjetno, kako je tako preprosta odločitev, ki je temeljila na instinktu in dirki, ki so jo videli na televiziji, spremenila zgodovino Ferrarija.«

Spomini Piera Ferrarija so se nato obrnili na 7. september 1975, ko je avstrijski voznik v Monzi osvojil svoj prvi svetovni naslov v Formuli 1 za volanom Ferrarija 312 T. Prav ta barva bo letos na stezi predstavljena z dvema avtomobiloma SF-25. Dejal je: »Tega vzdušja ne bom nikoli pozabil. Clay Regazzoni je zmagal na dirki in Niki je osvojil tretje mesto, zato sva imela matematično gotovost naslova. Po stopničkah sva se z Nikijem objela in spomnim se, da sem si želel, da se ta trenutek nikoli ne bi končal. To ni bila le zmaga za Ferrari, ampak začetek nove dobe. In zame je imelo globoko osebno vrednost, kot praznovanje z dolgoletnim prijateljem.«

Dodal je: »Lauda je bil briljanten, a tudi zabaven, brezskrben in poln življenja. Zvečer smo pogosto hodili na večerjo v Modeno, se smejali, šalili, celo stavili na rezultate Velike nagrade ... in kdor je izgubil, je plačal za vse! Za njegovo natančnostjo in disciplino se je skrival mladenič, ki je ljubil življenje in prijateljstvo. To je Niki, ki ga bom vedno nosil s seboj.«

"Po tisti izjemni bolečini, po tistemu herojskemu povratku, ni nihče kritiziral Nikija. Marveč smo ga uradno branili."
Piero Lardi Ferrari

Kot je Enzo Ferrari razkril ob koncu tistega prvenstva 1976, je sezonski zaslužek Laude – ki je naslov osvojil že leto prej – znašal približno 200.000 dolarjev (danes 1.174.000 dolarjev). Prihajal je od sponzorjev, ki so od takrat naprej – zlasti zaradi že omenjenih razlogov – vlagali ogromne vsote. Vse do danes, ko (po potrebnih denarnih spremembah pol stoletja pozneje) ta letni znesek denarja, ki ga zasluži Lauda, ​​zdaj zasluži dober dirkač v drugi ligi štartne mreže. Ljudje, kot so Leclerc, Russell, da ne omenjamo sira Lewisa in super Maxa Verstappna, bodo domov odnesli 30- do 50-krat več.
Autosprint št.32., 11-17 avgust 2026, štran 11

"Rad bi se ustavil, ko bom hotel jaz. In ne zato, ker sem imel eno nesrečo!"
Niki Lauda

Tudi sveža ljubezen do Marlene je imel zelo velik vpliv na "novega" Laudo.
Autosprint št.32, 11-17 avgust 2026, stran 14

Nikoli se nisem naučil, kako se po zmagi prepustiti prazničnemu razpoloženju. Vsak uspeh postane pravi uspeh šele naslednje jutro.
Niki Lauda, Autosprint št.32, 11-17 avgust 2026, stran 18

Ko je začel razmerje z Marlene, je bil Niki pravzaprav druga oseba. Mislim, da je odkril ljubezen, še posebej v smislu strasti, čustev in privlačnosti.
Elisabetta Forghieri, Autosprint št.32, 11-17 avgust 2026, stran 23

Če mu bo po poletju v prvenstvu šlo bolje kot meni, mu bom pomagal. Ampak ne zdaj.
Clay Reggazzoni po zmagi v Long Beachu, Autosprint št.32, 11-17 avgust 2026, stran 27

V resnici je zelo bled in njegov pogled je pepelnat: napor in bolečina sta očitna.
Niki Lauda po nesreči s traktorjem na vrtu in zlomu desetega rebra, 19.aprila 1975, Autosprint št.32, 11-17 avgust 2026, stran 30

V Španiji sem moral trpeti, ampak je bilo potrebno, saj je v F1 vsaka točka zelo dragocena.
Niki Lauda po dirki v Španiji, Autosprint št.32, 11-17 avgust 2026, stran 36

Nürburgring. Če bi tukaj imeli hudo nesrečo, kdaj bo prispela pomoč? To bi bila katastrofa.
Niki Lauda, Autosprint št.32, 11-17 avgust 2026, stran 46

V nekem trenutku sem na rami začutil roko, nato nekaj besed molitve in potem je oseba odšla. Nisem se mogel izraziti, ampak sem si mislil: "Tako ne bi smelo biti." Če bi bil duhovnik, bi mi lahko rekel nekaj spodbudnih besed ali mi rekel, naj imam vero v Boga, to bi mi pomagalo ... Namesto tega nič.
Niki Lauda, Autosprint št.32, 11-17 avgust 2026, stran 48

Nikijeva velika sreča je bila, da je omedlel, kar mi je olajšalo delo!
Arturo Merzario, ki ga je povlekel iz gorečega Ferrarija 312 T, Autosprint št.32, 11-17 avgust 2026, stran 48

Ni pomembno, kako se počutim ali kaj ljudje pravijo: absolutno si želim dirkati v Monzi.
Niki Lauda, Autosprint št.32, 11-17 avgust 2026, stran 68

Mislim, da je tretjega Ferrarija še najbolje ne uporabljati. Dva sta dovolj.
Niki Lauda, Monza, Autosprint št.32, 11-17 avgust 2026, stran 72

Lahko opravijo vse teste, ki jih želijo, ampak mene zagotovo ni strah!
Niki Lauda, Autosprint št.32, 11-17 avgust 2026, stran 74

Zadevo še dodatno zaplete težava z kontrolo goriv v Monzi, ki McLarenu (zaenkrat) precej škoduje.
Niki Lauda, Autosprint št.32, 11-17 avgust 2026, stran 78

Odličen pilot in čudovit človek. Ljubil sem ga kot sina.
Ermanno Cuoghi, šef mehanikov Ferrari, Autosprint št.32, 11-17 avgust 2026, stran 85

Razumel je, da je njegovo življenje pomembnejše od vsega drugega, in imel je prav. Razumel pa je tudi, da bi lahko bil na stezi nevaren, in vedno se mu bomo morali zahvaliti za njegov pogum.
Autosprint št.32, 11-17 avgust 2026, stran 89

Le redki se spomnijo, da sem zmagal na GP Fuji, torej jaz Mario Andretti z Lotusom.
Mario Andretti, Autosprint št.32, 11-17 avgust 2026, stran 90

Ob koncu 2 kroga se Ferrari s številko 1 na karoseriji vrne v bokse.
Autosprint št.32, 11-17 avgust 2026, stran 90

Takoj ko sem izstopil iz avtomobila, sem mislil, da sem izgubil prvenstvo za eno točko ...
James Hunt, Autosprint št.32, 11-17 avgust 2026, stran 95

Nihče ni nikoli rekel, da si Hunt ne zasluži tega svetovnega naslova.
Autosprint št.32, 11-17 avgust 2026, stran 97

Beseda Emesona Fitipaldija, v GP Fuji smo bili vsi z Niki Laudo!
Autosprint št.32, 11-17 avgust 2026, stran 97

Spoštujem Nikijevo odločitev na GP Fuji, ampak na žalost nisem mogel ustaviti vseh dirkačev ...
Bernie Ecclestone, Autosprint št.32, 11-17 avgust 2026, stran 101

Izgubil sem naslov, a domov sem prinesel življenje.
Niki Lauda, Autosprint št.32, 11-17 avgust 2026, stran 103

Če nočeš, da dirkam za vas, takoj prekličiva pogodbo in odšel bom brez izgubljanja časa.
Niki Lauda, po kregu z Enzom Ferrarijem po GP Fuji, Autosprint št.32, 11-17 avgust 2026, stran 105

Ni bilo bolj zlobnega načina, da bi dirkaču sporočil, da je konec. Nisem mu dovolil, da me tako razvrsti in prepusti pozabi.
Niki Lauda in Enzo Ferrari, Autosprint št.32, 11-17 avgust 2026, stran 106

Niki mi je z določeno strastjo povedal, da je v bolnišnici razumel, da je zelo bolan, vendar se je odločil, da ne bo umrl.
Piero Lardi Ferrari, Spomini, Autosprint št.32, 11-17 avgust 2026, stran 109

V Španiji ni mogel sam vstopiti ali izstopiti iz avtomobila; trpel je v strašnih bolečinah. Tam smo začeli razumeti, da je v Nikiju nekaj zelo močnega.
Piero Lardi Ferrari, Spomini, Autosprint št.32, 11-17 avgust 2026, stran 110

Po GP Fuji si je moj oče to zapomnil; vsi smo si to zapomnili. Tudi s spoštovanjem: po vsej tej bolečini, tisti junaški vrnitvi nihče ni kritiziral Nikija.
Piero Lardi Ferrari, Spomini, Autosprint št.32, 11-17 avgust 2026, stran 112

Moja pogodba je bila pravzaprav s skupino Fiat ... Čutil sem se dolžnega poročati tudi Luci, in to sem vedno počel. Niki pa je imel privilegiran dostop do Luce, zato sem se včasih znašel ujet med dvema ognjema.
Danielle Audetto, športni direktor Ferrari, Autosprint št.32, 11-17 avgust 2026, stran 115

Audettooooo!!! Kar vam ukazujem: pokličite Petersona in mu recite, naj ne pride, potem vam bom razložil(...) Padrone to želi: nehajte diskutirati!
Autosprint št.32, 11-17 avgust 2026, stran 116

Na tej točki je bila napaka moja. Ko sta Lauda in Fittipaldi v 2. krogu ustavila, bi moral Nikija udariti po čeladi in ga tako prisiliti, da bi moral znova startati in nadaljevati dirko..
Daniele Audetto, športni šef Ferrarija, Autosprint št.32, 11-17 avgust 2026, stran 119

Začne ponavljati nekaj, kar je precej pogosto govoril o tem, da nima pravih prijateljev. Ni bilo res, ampak je vztrajal.
Toto Wolf, Manager Mercedesa F.1.in Niki Lauda, Autosprint št.32, 11-17 avgust 2026, stran 121

POGUM USTAVITI SE

Odstop Niki Laude v velikem nalivu v Fuji in ozadje izgubljenega prvenstva. Nobene kritike za junaka sezone 76, samo absolutna obramba enega moža, ki se je odločil za odstop
Nikoli ne bom pozabil prve dirke GP na dirkališču Fuji. Gledal sem ga po TV doma v svoji hiši. S svojim očetom sem govoril samo po že končani dirki in izgibljenemu Svetovnemu prvenstvu dirkačev. On je pričakoval, da bo po odstpu Laude in drugih dirkačev, vodstvo dirke razobesilo rdečo zastavo. Vremenska situacija je bila zelo neugodna. Vendar je bila odločitev drugačna: brez tistega dežja, bi po vsej verjetnosti Niki postal Svetovni prvak. Vendar ga ni nikoli kritiziral, nikoli. Izgubljeni naslov prvaka je šel v erhiv kot napačna odločitev ali nesrečna, od dirkača. Moj oče je sprejel to njegovo odločitev, vse smo jo sprejeli. In to s spoštovanjem, tudi po herojskemu povratku, ni nihče kritiziral Nikija. in uradno smo ga tudi branili: moj oče se je spomnil dogodka, na eni njegovi dirki, v dvajsetih letih preteklega stoletja, ko je sam odstopil, samo zato, ker se ni počutil, da bi dirkal. In sem prepričan, da je mislil zares. Ostal sem z velikim razočaranjem, ker sem na tak način izgubil naslov, ga nato skoraj za las osvojil, nato pa ga spet izgubil. Bilo je zelo dramatično, bilo je neverjetno leto. Ampak kaj vse se je zgodilo. Žal se je tako izteklo ...
Piero Lardi Ferrari, Autosprint št.32, 11-17 avgust 2026, stran 7,

NIKI MOJ PRIJATELJ

Oče mi je večkrat rekel: »Nikoli se ne prijateljuj z vozniki, ker te prej ali slej zapustijo: bodisi zamenjajo ekipo bodisi, na žalost, umrejo.«

Ne vem, koliko je v to verjel celo on, saj sem prepričan, da so mu bili nekateri vozniki bolj všeč kot ljudje kot športniki. Sam pa temu zagotovo nikoli nisem verjel, saj sem veliko njih imel za prijatelje za vse življenje. Med njimi je bil Niki Lauda.

Niki je v Maranello prispel na svetovno prvenstvo leta 1974. Moj oče je že najel Claya Regazzonija in Clay je namignil, da je mladi Avstrijec, ki je bil njegov sotekmovalec pri BRM, velik talent in ima dirkaško občutljivost, ki je presegala običajno. Le da je bil Lauda večini ljudi skoraj neznan in smo bili tik pred tem, da bi zaključili pogajanja s Petrom Revsonom, ki je takrat dirkal za McLaren.

Potem pa je prišla VN Monaka, ki jo je moj oče kot običajno spremljal iz majhne hišice ob stezi v Fioranu, Lauda pa je bil zvezda te velike dirke v enosedežnem avtomobilu, ki se ni mogel kosati s Tyrrellom, Lotusom ali McLarenom, angleškimi ekipami, ki so bile takrat dominantne. Tako je prišlo do odločitve, da stavim nanj.

Ko se danes ozrem nazaj, v tej ultratehnološki dobi, se skoraj smejim: Clayev nasvet in ogled dirke na televiziji sta bila dovolj, da je očetov nagon najel enega od »pilotov«, ki so kasneje pisali zgodovino Formule 1.

Takoj ko je Niki prispel, je pokazal, kako dober je kot izjemen testni voznik. 312 B3 je imel nekaj težav s podkrmarjenjem, ki ni bilo primerno za njegov slog vožnje, in to je postopoma uspel rešiti. Imel je edinstveno sposobnost, da si je zapomnil vse, kar se je zgodilo na stezi: znal je povedati, da je v določenem krogu na določenem ovinku naredil napako pri izbiri prestave, in celo spomnil se je, kje in kdaj so bili na stenah steze razstavljeni posamezni reklamni panoji.

Bil je pravi človeški računalnik. Toda ta človeški računalnik je, ko je snel čelado in dirkalno obleko, postal nekaj drugega. Bila sva skoraj iste starosti in zvečer sva pogosto hodila na večerjo, večinoma v Fini v središču Modene. Niki je bil zabaven, rad se je smejal in šalil, stres dirke je znal odložiti in postati preprosto fant v zgodnjih dvajsetih letih s prijatelji. Radi smo stavili drug na drugega na rezultate Velike nagrade in kdor je izgubil, je plačal večerjo za vse.

Bil sem v Monzi 7. septembra 1975, ko je Regazzoni zmagal na dirki, Lauda pa je na tretjem mestu imel matematično gotovost, da bo osvojil naslov svetovnega prvaka. Ne spomnim se natančnih besed, ki sva si jih izrekla po podelitvi nagrad, ampak spomnim se objema, ki ga nisem želel nikoli končati.

Med drugimi spomini je seveda tudi spomin na grozno nesrečo prvega avgusta na Nürburgringu leta 1976. Naslednji teden sem ga obiskal doma v Salzburgu. Ko sem se približal mizi, kjer je sedel, sem zaslišal njegov glas, enak kot običajno, lahkoten in ironičen, toda ko sem ga zagledal, je bil šok. Bil je neprepoznaven s tem iznakaženim obrazom in odprtimi ranami.

Teden dni pred Monzo se je vrnil na stezo v Fioranu. Izdelali so mu čelado s posebno oblazinjenjem, da bi zmanjšali trenje na ranah. Vkrcal se je na enosedežnik in se odpeljal. Ravno ko je v prvem krogu pospešil, je padel v vrtinčenje, zaradi katerega smo vsi imeli srce v grlu. Nato pa se je vrnil na stezo in se lotil krogov z enakimi časi kot vedno.

Ko je bilo testiranje končano, se je ustavil v dirkališču in ko je prišel do mene, sem mu rekel: »Odlično, Niki! Zadovoljen boš, voziš kot prej.« Vendar je zmajal z glavo. »Ne, Piero,« je rekel, »ni tako kot prej: ko sem na začetku zašel v tisti vrtiljak, sem čutil, da mi srce močneje bije. In to se mi še nikoli ni zgodilo.«

Naslednje leto pa je Niki spet postal konkurenčen. Že od samega začetka je bilo jasno, da si želi povrniti naslov, ki mu je bil tako dramatično iztrgan iz rok. Ker sem ga poznal, to ni bilo presenečenje. Pravo presenečenje pa je bila njegova odločitev, da v isti sezoni 1977 zapusti Scuderio. Prišla je kot strela z jasnega, ki je eksplodirala nekega vročega avgustovskega jutra.

Niki je prosil za sestanek v pisarni v Modeni in preden je prišel, me je oče vprašal: »Kaj menite, kaj bo želel? Spremembo pogodbe?« Odgovoril sem, da v resnici nimam pojma. Na tem sestanku sta bila poleg mene in mojega očeta prisotna tudi tiskovni predstavnik Franco Gozzi in generalni direktor Ermanno Della Casa. Vsi smo ostali odprtih ust, ko smo izvedeli, da Niki odhaja, ne da bi podal kakršno koli zahtevo in nima druge pogodbe, ki bi jo moral podpisati, in da je glede svoje odločitve popolnoma neomajno odločen. Nekaj, kar je bilo povsem v skladu z njegovo osebnostjo.

Nekaj ​​tednov pozneje smo se srečali v Monzi. Med premorom testiranja sva se samo midva povzpela v moj sivi Fiat 131 in rekel sem mu: »Niki, prav, odločil si se oditi. Ampak na kocki je naslov svetovnega prvaka: zato se ne norčuj.« Strmel je vame s tistim uničenim obrazom, ki ga bo s ponosom nosil še naslednjih štirideset let, in s tistimi prodornimi očmi. Nato se je nasmehnil in rekel: »Ne skrbi.« Imel je prav. Osvojil je ta naslov.
Lauda, ​​človeški računalnik.
Niki, moj prijatelj.
Piero Ferrari, 2.september 2025,
https://www.ferrari.com/en-EN/magazine/ ... da-tribute

Niki Lauda, Piero Ferrari in Enzo Ferrari - 1..png (429.92 KiB) Pogledano 118 krat

James Hunt, Niki Lauda, Max Mosley Bernie Ecclestone - 1..png (872.79 KiB) Pogledano 101 krat